Tina in Peter kot Ronaldo in Messi: psiholog pojasnjuje, kaj obvladata, da sta tako različna, a oba šampiona

Kaj je torej tisto, kar postavlja mejo med dobrim športnikom in vrhunskim šampionom?

Potem ko smo Slovenci leta ugotavljali, kje se „zalomi“ našim športnim zvezdnikom, obdarjenim s pravim talentom in telesnimi danostmi, ki nas razveseljujejo na „običajnih tekmah“, nato pa klonejo na velikih tekmovanjih, se je razširila teza o tipičnem Slovencu, ki ga zgodovinska zatiranja in okovi majhnosti zadržujejo na poti k veličastnim dosežkom.

Zdaj, ko je teh „spodrsljajev“ nekoliko manj, oziroma je dovolj uspehov, ki nasitijo (olimpijskih) medalj lačno javnost, pa se sprašujemo, kaj je tako posebnega na ljudeh kot sta na primer Tina Maze in Peter Prevc, da sta sposobna pokoriti  (skoraj) vso konkurenco podobno talentiranih in odlično telesno pripravljenih športnikov. Smo končno osvojili „zmagovalno ameriško osebnost“? Ali še bolje – ta sploh obstaja? Je osebnost tista, ki loči velike od največjih?

O tem smo se pogovarjali s športnim psihologom Alešem Vičičem, za katerim je 15 let strokovnega dela, v tem času pa je svetoval več kot 300 športnikom in trenerjem iz 30 različnih športov in vseh kakovostnih nivojev.

Če torej za izhodišče vzameva dva športnika, ki merita moči v isti disciplini, razlike v talentu, telesnih predispozicijah in treningu so zanemarljive. Pa vendar bo eden izmed njiju na ključnem tekmovanju postal prvak, drugi bo ostal „zgolj“ uspešen športnik. Se odgovor na vprašanje, zakaj takšna razlika med njima, res skriva v njuni osebnosti?

Glede na številne raziskave je takšno prepričanje mit. Ko gledamo trajne osebnostne poteze, kot so inteligentnost, družabnost, čustvena stabilnost ali samozavest, namreč razlik med šampioni in še vedno vrhunskimi športniki, ki se uvrstijo na četrto, peto ali sedmo mesto, ni.

So pa psihologi, predvsem od devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje, začeli raziskovati trenutna psihološka stanja in mentalne strategije za kontrolo teh stanj - kontrola pozornosti in nihanje pozornosti, kontrola čustev in stanje čustev med tekmovanjem, kontrola misli in nihanja misli, stanje samozavesti in nihanje samozavesti … Tukaj pa so našli razlike. Bolj kot je športnik vrhunski, večje kontrole teh lastnosti v ključnih trenutkih je sposoben.

Gre torej za drugačen pogled na športnikovo duševnost - ne v smislu potez, ki se odražajo kot osebnost, ampak za uravnavanje psiholoških stanj, ki so pomembna v določenem trenutku.

Športniki kot na primer Christiano Ronaldo in Lionel Messi, Andre Agassi in Pete Sampras ali Benjamin Reich in Bode Miller so zelo različne osebnosti, a so vsi po vrsti zmagovali. So si pa podobni v smislu podobne sposobnosti koncentracije, uravnavanja treme, imajo več in boljše strategije za stanja, ki so pomembna na tekmi.

Pa so sposobnosti uravnavanja teh stanj prirojene ali pridobljene, priučene?

Z genetiko nimajo veliko skupnega, so pa lahko priučene že v zelo zgodnjem razvoju otroka, ko gre za vprašanje, kako se nekdo sooča s tremo, kakšno samozavest bo imel v kritičnih trenutkih, kako bo kontroliral stres … Kajti na vsakem vrhunskem tekmovanju je prisoten stres. Delno je to torej naučeno že v zgodnjem otroštvu, delno, ko se športnik začne učiti svojega športa - kako ga trenerji takrat učijo pomirjanja, koncentriranja, dodatnega motiviranja, kakšno samozavest mu vlivajo – pri prehodu v člansko kategorijo pa bi morali na tem področju nastopiti športni psihologi.

To je idealen model, znan iz skandinavskih in zahodnih držav, kjer prej te strategije soočanja s stresom in motivacijo, poznajo in prenašajo trenerji. Potem pa se preselimo na individualno in poglobljeno delo z vrhunskimi športniki. Ampak to sem doslej v karieri uresničil le dvakrat, večinoma zaradi finančnih vprašanj in stereotipnih prepričanj, ki našo stroko pogosto podcenjujejo, čeprav se to na srečo spreminja.

To smo na primer počeli s košarkarji Olimpije do leta 2006, zdaj zadnja štiri leta s smučarskimi skakalci, kjer delamo tako z mladimi kot člani A in B reprezentance.

Se pa spodrsljaji dogajajo tudi psihološko najbolje pripravljenim …

Seveda. To je človeško! V izjemno izenačeni konkurenci, govorimo o zelo majhnih nihanjih psiholoških stanj, ki ob igri stotink, centimetrov lahko prinesejo 5 ali več mest padca na lestvici. Neprijetno in nekorektno je, da potem nekateri takšne mini spodrsljaje razlagajo kot neko trajno negativno osebnostno lastnost, na primer šibkost, labilnost in podobno.

Hkrati pa moram poudariti, da je napačno tudi prepričanje, da je odločilen le psihološki faktor. V ključnih trenutkih delujejo tudi situacijski dejavniki, pričakovanja drugih, pripravljenost, tehnična znanja, telesne značilnosti. Smučarka, ki je 10 kilogramov lažja od tekmice, bo morala tvegati več, pri čemer je psiha bolj izzvana. V vzdržljivostnih športih je to še bolj očitno – nekdo, ki ve, da je vseskozi v ospredju, ker ima tudi boljšo kapaciteto pljuč, mišic …, je lahko upravičeno bolj samozavesten. Pri čemer pa ne igra vloge njegova splošna samozavest, ampak le samozavest na tem področju.

Omenili ste, da se učenje strategij za kontrolo psiholoških stanj, začne že v zgodnjem otroštvu. Kako lahko torej starši vplivajo na to, da jih bo otrok dobro razvil?

To je pomembno vprašanje, saj to ni pomembno le za šport, ampak za življenje. Pomembna lastnost vrhunskih športnikov je sposobnost premagovanja napora. Gre za mehanizem, kako it čez sebe, prenašati napor, bolečino, utrujenost. Starši naj vztrajajo na tem, da se naredijo domače naloge, četudi so težke in jih je veliko. Otroka tega učimo tudi, če gremo na tek, kolesarjenje ali v planine. Ko postane težko, naj starš otroka vzpodbuja v smislu „daj še malo“. Ne odnehati takoj, ko nekaj ne gre, ali malo zaboli.

Pomembna je lastnost premagovanja strahu. Če starš vsakič, ko malo podvomimo ali bomo zmogli, reče, „no, saj boš drugič“, s tem posredno sporoča, da je res hudo in otrok tega ne bo zmogel. A čez strah je treba iti in se tega naučiti.

Ključna je tudi lastnost ohranjanja koncentracije – treba se je naučiti odmisliti moteče dejavnike in se fokusirati. Naj prižgan televizor, ali nekdo, ki nekaj reče, ne postane moteč dejavnik.

Naslednje je postavljanje ciljev - kaj bom naredil v naslednji uri, tednu, celem življenju. In postavljenih ciljev se je treba držati. Če je cilj, naučiti se zavezati vezalke, se tega držimo. Vedno gremo v smeri ciljev in se trudimo, dokler jih ne dosežemo.

Potem pa je tukaj še samozavest – v športu ali drugače je treba znati pohvaliti, ko je nekaj dobro in izreči konstruktivno kritiko, ko ni, ter to popraviti.

Večina tega, kar ste našteli, ni v skladu s trenutno priljubljenim načinom vzgoje, kjer se okolje maksimalno prilagaja otroku …

Res je. Seveda tudi tukaj otroku pustimo po svoje, vendar do določene mere in ne na področjih, ki jih želimo razvijati v nadaljnjem življenju. Ker nisem razvojni psiholog, ne bi posegal na področje razvojne psihologije, a permisivna vzgoja, ki otroku vse dopušča, zagotovo ne vzgoji samozavestnega človeka, nekoga, ki bo znal premagovati napor in bo neustrašen, ker bo za vsak težji napor rečeno, če vse skupaj malo banaliziram, "se boš  že sam odločil, ko boš imel dovolj volje". Te volje ne bo nikoli. Poudarjam pa, da ne govorim o avtokratski prisili, ampak razvojni prilagojenosti. Z vzgojo vlečemo otroka naprej. Če menimo, da bi nekaj lahko zmogel, poskusimo.

Na eni strani je to mit, kot je mit o „zmagovalcih Američanih“, ki nam ga Bode Miller en dan ovrže, naslednji dan pa ga Julia Mancuso potrdi. Neke resne raziskave na tem področju ni. So pa medkulturne razlike. Denimo tista, da se lahko z nemško pridnostjo zmaguje. In Nemci tudi dejansko veliko zmagujejo.

Tudi sam opažam, da med našimi športniki ni veliko zgodovinskega razmišljanja v smislu „mi smo majhni“. Imajo svojo pot, primerjajo pa se s konkurenco. Ali je na drugi strani Francoz, Nemec ali Italijan, ni pomembno, gre za to, kaj zmorejo v primerjavi z njim. Na tej primerjavi gradijo samozavest. In ta je različna. Atlet, ki v teku na 100 metrov tekmuje s temnopoltimi konkurenti, ki imajo izjemno telesno prednost, bo razmišljal drugače kot športnik iz športa, kjer razlike niso tako velike.

Športni navdušenci zadnja leta opažajo manj primerov hudih rezultatskih spodrsljajev najuspešnejših slovenskih športnikov na največjih tekmovanjih. So to spremembo prinesle nove generacije športnikov ali se je kaj spremenilo v psihološki pripravi?

Statistično gledano to težko ocenim, ali je tega manj ali enako veliko, ker so se spremenili tudi treningi in športniki, je pa res, da se je, še posebej v zadnjih sedmih ali osmih letih, zelo spremenil odnos do psihološke priprave, tako pri trenerjih kot pri športnikih. Je še nekaj športov, kjer tega ni, a se popravlja. Seveda ne moremo zaslug za zadnje medalje pripisati izključno temu, je pa šport v Sloveniji postal bolj odprt za naša znanja. Spremembe se dogajajo počasi in zanesljivo, kot pred 20 leti, ko kondicijskega trenerja v ekipi niso imeli kot posebnega strokovnjaka. Veliko dela je bilo v tem pogledu opravljenega tudi znotraj športno psihološke stroke.

Se psihološka „priprava“ športnika s koncem njegove kariere konča in ali bi morala trajati dlje? Kje vidite vzroke in pasti, da poznamo precej primerov šampionov, ki so – kljub vsem očitno osvojenim mentalnim strategijam – po koncu kariere popolnoma zabredli. Je to večja nevarnost pri tistih, ki so se strategij priučili kasneje kot pri tistih, ki so jih osvojili v zgodnjem otroštvu?

Delno sem že omenil, da ni vse v psiholoških strategijah. Nek športnik ima lahko veliko telesnih in tehničnih prednosti, malo pritiskov in pričakovanj svoje okolice in lahko je zmagoval z manj razvitimi mentalnimi strategijami. Druga težava je lahko v tem, da so bile strategije naučene le za področje kontrole gibanja in športnih veščin. Športnik pa jih ni znal prenesti na druga življenjska področja: šola, poklic, medosebni odnosi…

Bolj kot zgodnost učenja, je tu pomembna širina in prenosljivost. Morda najpomembnejši razlog pa je v tem, da so na drugih življenjskih področjih potrebna nova in drugačna znanja in spretnosti. Tega se večina športnikov zaveda in se zato med kariero izobražujejo, študirajo. Proti koncu kariere pa morda že počasi začnejo s poslovno kariero.

Pri nekaterih pa lahko pride do globljih motivacijskih težav na prehodu. Nek športni šampion lahko spozna, da bo na drugih življenjskih področjih izjemno težko, če ne celo nemogoče, doseči takšne odmevne dosežke, kot jih je dosegal v športni karieri. Vrednost „manjših“ dosežkov se mu lahko zdi premajhna ali celo nepomembna in zato v njih ne vlaga veliko truda. V takšnem primeru bo moral šampion spremeniti lastno dojemanje in pomen „manjših“ dosežkov na drugih življenjskih področjih.