VIDEO: Ukradeni otroci: 'Izgovorjena slovenska beseda ni ostala nekaznovana'

"Ko je nemški okupator zasedel del Slovenije, torej Štajersko in Gorenjsko, sem bil star 10 let," svojo pripoved začne 82-letni Janez Žmavc, ki je bil eden od približno 650 ukradenih otrok. To so bili otroci, ki so jih avgusta leta 1942 zbrali v tedanji celjski osnovni šoli in jih nato nasilno ločili od staršev ter jih poslali v nemška taborišča na prevzgojo oziroma jih dali v posvojitev nemškim družinam.

Žmavc je danes predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, ki so ga ustanovili z namenom, da se ohrani spomin na nacistična genocidna dejanja. "Naše društvo si prizadeva, da bi bil prikaz tega zgodovinskega dogodka objektiven ter da ne bi potvarjali dogodkov, tako kot se je že začelo. In da bi bile dejansko priznane pravice tistim, ki so nekaj prispevali," pravi.

Leta 1942 je skupaj s sestro, mamo in očetom živel v Zadrečki dolini. Oče, koroški borec in aktivni član Sokola, je pobegnil od doma in odšel v ilegalo. "Naju s sestro in mamo pa so aretirali in odpeljali v zbirno taborišče v Celju. Od tam so nas odpeljali v taborišče Frohnleiten pri Gradcu. Tja so čez približno 10 dni prepeljali še eno skupino," pojasnjuje Žmavc. Mamo so odpeljali v Auschwitz, kjer je kmalu po prihodu umrla.

Prevzgoja oziroma ponemčenje v otroških taboriščih: Izgovorjena slovenska beseda ni ostala nekaznovana

Potem ko so v Celju, kjer je bil zbirni in ločevalni center, otroke nasilno ločili od staršev so jih najprej po abecedi razporedili v šest taborišč. Eno taborišče je bilo namenjeno le dojenčkom, najmlajši je bil celo manj kot mesec dni star. "Še vedno imam v spominu košare z dojenčki, ki so jih odložili na peron železniške postaje," pripoveduje Žmavc.

"V taborišču Kastel, kjer smo bili samo fantje, nas je bilo približno 100. Tako smo bivali približno sedem mesecev, potem pa so nas razdelili tudi po spolu in starosti. Jaz sem bil v taborišču, kjer so bili fantje, stari od 10 do 14 let," pojasnjuje Žmavc. "Tam smo bili izpostavljeni prevzgoji, pravemu drilu. To je bila vojaška vzgoja, ki je bila ostrejša od tiste, ki sem jo doživel pozneje, ko sem služil vojaški rok. Nad nami so izvajali tudi ponemčenje, v prisotnosti naših prevzgojiteljev, ki so bili večinoma pripadniki SS. Izvajali so tudi nasilje, saj v njihovi prisotnosti kakršna koli slovenska beseda ni ostala nekaznovana Med seboj smo lahko v materinem jeziku komunicirali le takrat, ko nobenega od teh prevzgojiteljev ni bilo blizu. Verjetno zaradi tega marsikdo tudi po osvoboditvi ni obvladal materinega jezika. Vsi smo znali le neko priučeno nemščino. Tisti učitelji, ki so nas učili nemščino, tudi sami niso dobro obvladali jezika. Zato je bilo tudi naše znanje razmeroma šibko," se spominja naš sogovornik.

Žmavc pojasnjuje, da so bili v ostalih taboriščih fantje od 6 do 10. leta starosti. Drugje so bila dekleta od 6 do 14. leta. V enem taborišč so bili otroci stari od 2 do 6 let, v enem pa starejši od 14 let. Ti so bili prisiljeni izdelovati razne pripomočke za vojsko. Delali pa so tudi v tovarni streliva.

Dojenčke posvojile nemške družine

Žmavc oriše tudi tragične zgodbe dojenčkov, ki so jih odvzeli njihovim biološkim staršem in jih poslali v taborišče, kjer so bili na razpolago nemškim družinam za posvojitev. Kot pravi, naj bi bilo teh dojenčkov okoli 20, a točno število ni znano, saj evidence niso najbolj natančne.

Večina je bila v posvojenih družinah dobro sprejeta, a ne vsi, poudarja. "A tudi te se ne pritožujejo, saj so otroštvo preživeli v krogu starejših oseb, ki so jim nudile zatočišče. Ostali smo bili v taboriščih in izpostavljeni drugačnemu režimu." Kot pravi, je še posebej zanimiva zgodba Ingrid von Oelhafen, ki je bila rojena kot Erika Matko in je šele leta 1999 izvedela za svoje korenine. Omeni pa tudi primer, ko je krušni oče skrival otroka, da se ne bi vrnil k svojemu biološkemu očetu, ki je vojno preživel.

S predstavnikom podobnega društva, kot je njihovo, so se v Nemčiji dogovorili, da poiščejo posvojene dojenčke. Za večino imajo namreč podatke, da so se vrnili v Slovenijo.

Kalvarija po osvoboditvi trajala več mesecev, vrnili so se na požgane in izropane domove

"Potem ko smo leta 1945 v taborišču dočakali osvoboditev, pa to še ni pomenilo takojšnje vrnitve domov," se spominja Žmavc. Kalvarija po osvoboditvi je trajala pet ali šest mesecev, ko so prebivali v raznih prehodnih taboriščih na osvobojenem ozemlju, ki so ga zasedli Američani. "Vsi smo si najbolj želeli priti domov, da bi videli, kdo od staršev je še živ, da bi videli, ali so naše hiše požgane."

Domov sta se vrnila skupaj s sestro, ki je bila mesec pred osvoboditvijo premeščena v njegovo taborišče. Tudi oče, ki je preživel vojne grozote, se je vrnil. A ko so prispeli v domačo vas, doma pravzaprav ni bilo več, ostalo je le še razdejanje in pogorišče. "Vse premoženje je bilo izropano in zaseženo v korist nemškega rajha," poudarja. Številnim otrokom sta umrla oba starša in bili so prepuščeni sami sebi. Nekateri so zato prosjačili, da so si zagotovili osnovne dobrine.

Kot primer navede otroke iz družine Šarh – trije najstarejši so pobegnili iz Frohenleitna in bili ubiti z očetom na Pohorju, pet jih je bilo razmeščenih po raznih taboriščih, mamo pa so odpeljali v Auschwitz, kjer je umrla. Ko so se po vojni vrnili domov, niso imeli praktično nič in so se sami prebijali skozi življenje. A kljub težkim razmeram si je večina uspela ustvariti dom, nekaterim so na pomoč priskočili sosedje in sorodniki, pojasnjuje.

Pretresljive pripovedi v kamero ujela režiserka Maja Weiss

Ukradeni otroci so se po dolgih letih prvič srečali leta 1962. Od leta 1972 pa organizirajo vsakoletna srečanja, in sicer v osnovni šoli v Celju, kjer so jih Nemci zbrali. Leta 1983 so formalno vzpostavili skupino ukradenih otrok, pozneje leta 1993 pa društvo. "Kljub temu pa država ne priznava, da je naše društvo v javnem interesu. Kljub temu, da smo aktivni ves čas," kritično pripomne Žmavc. V društvu je približno 195 nekdanjih taboriščnikov.

Kot pripoveduje, je k ohranitvi spomina na slovenske ukradene otroke pomembno prispevala režiserka Maja Weiss, in sicer s pretresljivim celovečernim dokumentarnim filmom Slovenskemu narodu ukradeni otroci. Film je nastajal dve leti. "S tem filmom smo si prizadevali ohraniti spomin na celotno dogajanje in celotno pot, ki smo jo prehodili od leta 1941 pa do osvoboditve," pojasnjuje razloge za snemanje.

Za pomoč so zaprosili tudi lokalne oblasti, ki so izrazile pripravljenost za sodelovanje. Na nekaterih objektih, kjer so bila včasih taborišča, so že postavili spominske plošče. "Mislim, da se je s tem v Nemčiji precej prebudilo in spremenilo. Kajti na začetku smo iz številnih mest v Nemčiji dobili odgovore, da pri njih taborišč sploh ni bilo," se spominja. Vzrok za to je bila tudi ponarejena dokumentacija. Rojeni po vojni tako niso imeli objektivnega vpogleda v dejansko dogajanje. Žmavc pravi, da so jih ti negativni odgovori le vzpodbudili, da so zbrali ustrezno dokumentacijo. Potem ko so jo predložili, pa se je njihov odnos spremenil. Pogovori za postavitev obeležij nekje še potekajo. Tam, kjer lastnik ni več država, je namreč težje dobiti soglasje, pojasnjuje. "Ampak si bomo še naprej prizadevali," dodaja.