Umrl je eden najpomembnejših slovenskih kantavtorjev in pesnikov Tomaž Pengov. Leta 1973 je izdal album Odpotovanja, ki velja za prvo kantavtorsko stvaritev v Jugoslaviji. Zasluženo pozornost je dobila šele v začetku osemdesetih, ko so ploščo ponatisnili. Pengov je Odpotovanja zaradi dobrega odmeva delno posnel v domačem stranišču oziroma kopalnici.
Kot piše na spletni strani, posvečeni Pengovu, njegovi prvi nastopi segajo že v leto 1968, ko je igral Boba Dylana in Donovana, potem pa je njune pesmi prevajal v slovenščino.
Po legendarnih Odpotovanjih je pisal skladbe za različne slovenske filme, širši množici pa je znan z malo ploščo z Ježkovo Črno pego in politično Napisi padajo, kjer je šlo za podlago k Pogačnikovemu filmu o Cukrarni.
Leta 1979 je izdal singel z glasbo za film Krč. Pengov je sodeloval tudi z dvema ansambloma, konec sedemdesetih let z Salamandro in z Mladimi levi, s katerimi je posnel praktično samo en komad Oda Ireni.
Prvencu so sledili albumi, kot so Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996). Decembra 2011 je v Viteški dvorani Križank posnel ploščo Koncert, ki je bolj ali manj kompilacija njegovih največjih uspehov. Leta 2011 je predstavil knjigo svojih zbranih pesmi in plošček Drevo in zvezda.
"V tem, kar počnem in sem ni nič kultnega, biti moraš sam svoj uživač, hedonist, uživati moraš v tem, kar počneš in sprejeti odgovornost do tega. Delati moraš zase in ne zato, ker drugi to pričakujejo. Če hočeš ugajati, potem si sam pri sebi odjebal," nam je na enem od redkih nastopov leta 2008 v Škofji Loki zaupal Tomaž, ki je vedno povedal tako, kot je mislil, brez olepševanja in za katerega ni težko verjeti, da je vedno živel življenje, kot si ga je zamislil in želel.
Milan Dekleva ga je postavil ob bok Billie Holiday, Bobu Dylanu, Johnu Lee Hookerju, Leonardu Cohenu, ki jih je poimenoval "trubadurji našega stoletja". "Njihove pesmi so znanilci zatona, potujoči bardi preteklosti so bili prvi glasniki razpoke, ki je napovedala konec urejenega, ptolomejskega vesolja in vzpon Človeka. Moderni samotneži, izgubljeni v hrupu avtocest, so oglaševalci blodnega človeka, ki ni in ne more biti temelj sveta. Z ranjenimi glasovi in trepetavimi prsti na strunah pa še vedno govorijo o tem, da smo bitja, ki vemo za popolnost. Pengov v vseh svojih skadbah trmasto, ritualno sledi sozvenu poezije in muzike. Z neobičajnim talentom za ritmično valovanje jezika in melos besede mu je uspelo ustvariti songe, ki jih razpoznamo po nekaj taktih. Skladbe s plošč Odpotovanja, Pripovedi in Rimska cesta so polne mehkobe in nostalgije," je zapisal Dekleva.
