Ugasnilo je upanje v lepše življenje

Plan dneva, ki nastaja vsako jutro ob Savi, se spreminja takoj, ko sedem pred  računalnik. Berem in ne morem zadržati solz. Dolgo in presunljivo pismo je zjutraj napisala mamica iz severnega predela naše dežele, ki izgublja boj z boleznijo. Vsa trenutna občutja in strahove, predvsem pa fizične bolečine in nemoč, je ubesedila v srce parajoče besede slovesa. Večkrat prekinem branje. V mislih se vračam v čas, ko sem se spoznala z njeno tako zelo žalostno zgodbo prikrajšanosti, socialnega izključevanja tragedije, bolezni in silovite revščine. Vanjo smo takoj vstopili kar se je le dalo celostno. In jo tudi uspešno reševali. Mamica je izjemno sodelovala, kljub rešitvi nekaterih problemov pa ji zdravja ne moremo vrniti. Na koliko strani smo se obrnili, da bi ji vsaj ustavili silovito napredovanje zahrbtne bolezni. Nekaj mi pravi, da moram takoj k njej.

Poletni čas tudi sodelavce ZPM Ljubljana Moste Polje tako zelo zaposli, da pisarniške prostore zapuščajo celo pod večer. Včasih pod večer smo vsi skupaj kot duhovi v tej stavbi, ko hitimo drug mimo drugega. Nikoli pa nismo sami. Z nami so vselej naši uporabniki in naši otroci. Zanje se  trudimo vsak dan in jim po svojih najboljših močeh poskušamo pomagati, predvsem pa jih opolnomočiti in pripraviti, da nadaljujejo svojo življenjsko pot brez naše pomoči.

Ko pridem v pisarno, me sodelavka, ki obravnava poseben primer, prosi, če lahko pomagam. Pred nama je suhljata gospa, ki nama namenja kratke in odrezane stavke. Jezna je, saj so ji vse institucije obrnile hrbet. Čutim strahovit vihar njene notranjosti. Pomirim jo, da jo slišimo, da je prišla na prava vrata po moč! Poslušam njeno zgodbo. Izgubila je delo, ker pa je lastnica majhnega stanovanja in ker se nikoli ni obrnila za podporo in pomoč na katerokoli ustanovo, razen na tiste, ki jo zasipavajo z opomini neplačanih računov, se tudi tokrat, ko ji grozi rubež stanovanja, ni obrnila niti na CSD. Prepričana je bila, da če že ne razumejo njene stiske upniki, bo zmogla sama. Iskala je delo, vendar zaradi starosti zaposlitve ni dobila, morala je delati na črno. Znašla se je v situaciji, ko izgublja tla pod nogami, pravi. Nima urejenega niti zdravstvenega zavarovanja. Položnic ni zmogla več plačevati, čeprav je vsak cent namenila obveznostim. Tudi na račun prehranjevanja. In to se vidi. Gospa je dejansko po videzu sklop okostja. Rubežniki so iz stanovanja po večini že odvzeli skoraj vse pohištvo, zdaj je na vrsti stanovanje. Pri pogovoru se nam pridruži še pravnica in takoj naredimo načrt reševanja.

Še je problemov tega dne. Komaj zmorem urejati nujne zadeve in odgovarjati na telefonske klice. In s sodelavko imava za ta dan še načrtovano pot. Čeprav je že pozno popoldne, se odpraviva na pogovor z družino dolenjske regije.

Vdova je z dvema otrokoma. Pred leti sta s partnerjem in očkom otrok kupila staro stanovanjsko hišo. Ni bila draga, toda starša nista imela sredstev in sta se že za nakup zadolžila. In čeprav sta vedela, da je hiša nujno potrebna prenove, preden se vselita vanjo, sta bila vesela, saj je predstavljala njihov skupni dom. Za silo sta pokrpala tri osnovne prostore – kuhinjo, sobico in nedodelano kopalnico. Vanje sta namestila staro podarjeno pohištvo. Naredila sta načrt nadaljevanja. In očka je našel dobro plačano delo v tujini. Zgolj z njegovo plačo bi lahko odplačevala dolgove in poskrbela za obnovo, mamica pa bi s svojo minimalno plačo poskrbela za gospodinjstvo in preživetje otrok. Le dva meseca je očka delal v tujini, ko se je zgodilo, kar se ne bi smelo. Očka je v tujini izgubil življenje. In na ramena mamice so padla vsa bremena. Dolgovi, strahovito nedodelana hiša, vzgoja in skrb za otroka. Ugasnilo je upanje v lepše življenje.

Mama se je sama z otrokoma znašla v hudi stiski. In ne zmore več naprej. Pričela je še sama obolevati in boji se – celo k zdravniku, saj z minimalno plačo ne zmore veh življenjskih stroškov, kaj šele dolgov. Če bi obiskala zdravnika, pa se zaveda, da bi morala v bolniški stalež. In nato bi bil njen prihodek še nižji.

Živijo na vasi, v naravi. Na obisku ugotoviva zares trpke razsežnosti razmer, v katerih živijo mama in otroka. Notranjost hiške je več kot skromna, temna, utesnjena, vlažna. Od vsepovsod pridobljeno pohištvo komaj še stoji skupaj. Vrata se ne odpirajo. Če je neurje, se družina stisne v kuhinjo, kjer edino ne pušča streha ali pa gredo k sorodnikom – na varno. Okolica hiše je zelo urejena in počiščena, kar je pokazatelj, da sta v družini še vedno prisotni volja in moč. Mamica predstavi še stisko, kako bo otrokoma, ki prehajata v srednješolsko izobraževanje, nakupila potrebne učbenike in šolske potrebščine, pa vse tisto, kar potrebujeta v poklicnem izobraževanju, kar sta izbrala otroka.

Skupaj naredimo načrt reševanja in se takoj lotimo prednostnih nalog. Ko odhajava, je družina nasmejana. V njihovih očeh se pokažejo solzice olajšanja in novega upanja. Niso in ne bodo več sami. Pozno zvečer se vrnem domov – in se potopim v obveznosti, ki sem jih prihranila za čas, ki naj bi bil namenjen družini ...