'Ponoči so morali otroci in mačeha v gozd, kjer je zahteval, da si skopljejo grobove'

Raztrgal si je natikač in ni več zmogel v korak z mamo. Mamo opozorim na odnos do otroka, priznam – srce me boli. Kajti zares so težko opisljive stiske otrok, ki v varnem okolju vsem nam, ki smo z njimi in ob njih, razkrivajo svoja vsakodnevna dogajanja doma in v šoli. Zaupajo svoja čutenja in želje. Otrok, kot sta bila tudi tako zelo simpatična dvojčka z oteženo hojo. Imela sta povsem iznakažena kolena. Prvič sta bila z nami v počitniškem domu Vila Šumica v Kranjski Gori, kjer smo opazili njuno neverjetno povezanost. Tudi spati nista zmogla drug brez drugega, v ločenih posteljicah. Izhajala sta iz družine z izredno težko zgodbo, kar smo opazili v njunem vedenju in dogodku, ki se je zgodil med letovanjem. Šlo je za čisto majhno nesrečo pri jedi in nihče od vzgojiteljev se ni jezil nanju, njuna reakcija pa je bila takšna, da se nam je vsem paralo srce. Kaznovala sta sama sebe, kot so ju kaznovali doma, ob tem pa sta krčevito jokala.

Drugi vzgojitelji so poskrbeli za ostale otroke. Sama pa sem se s še eno vzgojiteljico popolnoma posvetila njima. To naredimo prav vsakič, ko pri otroku opazimo kakršno koli stisko. Poslušamo ga, mu pridemo naproti, da zares začuti varno in ljubeče okolje. Zaupala sta nama, da doma prav vsak dan od zgodnjega jutra težko delata na kmetiji. Pogosto sta bila lačna in strah ju je bilo prositi za hrano. Iz hleva – kjer sta oskrbela živino, sta se kar direktno morala odpraviti v šolo. In tam sta bila tarči posmeha in zbadljivk sovrstnikov. Na to se nista znala odzvati drugače kot z nasiljem, ki sta ga doživljala tudi doma. Težka očetova roka, boleča mamina kuhalnica in koruza v kotu kuhinje. Za vsak napačen gib, prepočasno delo ali kak ugovor staršema in celo jok mlajših sestric sta klečala na njej. Sleherni dan. In to dolgotrajno klečanje na koruzi jima je povsem deformiralo kolena in močno otežilo hojo.

Tudi zgodba dečka Tadeja je ena od mnogih, ki človeka ne more pustiti hladnega. Tadej je imel ves čas tabora polne žepe hrane. Z vzgojitelji smo videli, kako revček polni majhno potovalko z vsem, kar je dobro zanj. Za mamico in bratca, je kar naprej ponavljal. Toda ves čas, ampak ves čas je jedel tudi sam. Ob vseh petih obrokih si je žepe polnil še s kruhom, ni se mogel do sitega najesti, in povedal je, da je doma pogosto lačen, ker nimajo denarja. Mama je izgubila službo, ni vedel, kje dela očka. Le da je ves čas jezen in da pozno prihaja domov. Jezen na mamo, ker ni hrane, na njiju pa, da preveč staneta in da ga bodo čisto uničili. Če je mamica ugovarjala, je bila tepena, skupaj z njo pa tudi Tadej z bratcem. Tako zelo vesel je bil, če je mamica lahko šla kam pospravljat, ker je takrat prejela toliko denarja, da je šla v trgovino in so lahko jedli. Tudi Tadej zadnji dan ni hotel na avtobus, glasno je jokal in komaj smo ga prepričali, da mora hrano, ki jo je nabiral enajst dni, podariti bratcu in mamici. In da ga ne bomo zapustili.

Na letovanju v Zambratiji je bilo tistega leta z nami v izmeni 150 otrok. Med njimi štiri sirote iz dveh sestavljenih družin. Najstarejši je bil 13-letni Peter. Ni govoril, govorile so njegove oči. Otroci so bili silno preplašeni, želeli so biti ves čas skupaj in odmaknjeni od ostale skupine otrok. Ker je od tragične smrti staršev minilo malo časa, smo bili izjemno pozorni, da smo jih počasi vključevali v družbo vrstnikov. Trije otroci so se zares dobro spojili z vrstniki in se vključevali v programe, le Peter je ves čas želel biti v moji bližini. Skupaj sva hodila plavat, skupaj z menoj je pripravljal program, rekvizite in vse, kar je bilo potrebno za vodenje izmene, vendar ni odgovarjal na vprašanja in vseh devet dni ni izustil besede. Deseti dan pa, ko smo odhajali s plaže, me je čvrsto objel in vprašal, ali bi se lahko pogovarjala samo z njim. Poprej sem ga sama večkrat objela, vendar ni zmogel vrniti objema. Potekala je večerna prireditev, s Petrom pa sva se umaknila v miren kotiček počitniškega doma.

Deček je do štirih zjutraj v joku v mojem objemu praznil svojo dušo vseh grozot, ki jih je preživel. Oče je kmalu po smrti njegove prave mame spoznal drugo gospo. Ki je tudi imela dva otroka, ki pa nista imela očeta. Kmalu so zaživeli skupaj. Otroci so bili veseli drug drugega. Le oče se je zelo spremenil. Če se je ob spoznavanju še zmogel igrati in veseliti z njimi, je naenkrat postal zadirčen in nasilen. Kričal je na otroke in mačeho. Čeprav je bila z očkom in vsemi štirimi otroki dobra in prijazna. Pretepal jo je. Pogosto tako močno, da je morala v bolnišnico. Ves čas je grozil, da bo vse pobil. In nekajkrat so ponoči morali vsi otroci in mačeha z lopatami v gozd, kjer je zahteval, da si skopljejo grobove. Z lopatami jih je tudi pretepal. In vsakič je kdo od vaščanov rešil vseh pet, saj je poklical policijo. Tistega jutra pa – ki je Petru odvzel govor – so morali vsi otroci na dvorišče. Za njimi je prišla tudi mačeha in za njo oče. Z lovsko puško je pred njimi ustrelil mamo ali mačeho in sebe.

Danes enega izmed dvojčkov iz prve zgodbe zaradi hude bolezni ni več, Tadej je ob vrnitvi z letovanja poskušal s samomorom. Oba sta postala "naša". Tadej se je izobrazil, preživelega dvojčka je strokovna pot odpeljala v tujino. Tudi Petra ni več. Ostali trije otroci pa stopajo svojemu življenju naproti. Vsak v svojem poklicu. Ponosna sem na njihove dosežke in seveda na to, da uspevajo premagovati tako zelo zaznamovano otroštvo na ljubeč način svoje drugačne življenjske poti.

In prav zaradi tako krutih zgodb in zaradi otrok, ki preživljajo strahote, ki jih ne bi smel noben otrok na tem svetu, je zanje včasih tudi življenjskega pomena, da jih odmaknemo iz nespodbudnih okolij. Da na letovanjih in taborih namenimo čas njim, se posvečamo njihovim izkušnjam, jih poslušamo, jim pomagamo pridobiti prijatelje, odkriti njihova močna področja. Jim izraziti ljubezen, spoštovanje in skozi dejanja opremljati s sporočili, da so krasni otroci, da so prav taki, kot so enakovredni drugim. Predvsem pa, da ni prav, kar se jim dogaja … Mnogi otroci le tako prejmejo takojšnjo pomoč, sogovornike in podporo za nadaljnje življenje. Nekaj se jih kasneje, ko odrastejo, vrne v naše programe. Odlični vzgojitelji so, tudi strokovnjaki različnih področij, saj zmorejo z našo pomočjo in s pomočjo drugih strokovnih sodelavcev in donatorjev predelati svoje življenjske zgodbe. Včasih nam za reševanje njihovih stisk uspe tudi premikati meje sistema in ljudi, ki stojijo za njim.

Opisana stanja so le kapljica v morje zgodb iz preteklosti, ki so me za vselej zaznamovale. Žal se s takimi in podobnimi zgodbami otrok srečujemo vsako leto in preveč pogosto. Izpovedi otrok, ki ne doživljajo varnosti in topline doma, poleg družine pa jih izključujejo tudi sošolci in vrstniki, jih ponižujejo, pogosto celo pretepajo, so srhljive. In preprosto ne morem razumeti, da se vse to dogaja v vedno večjem obsegu. Zlorabljenih, trpinčenih, lačnih, revnih in izključenih otrok ni nič manj kot pred leti, in to je meni najtežje sprejeti. S tem, ko delim te grozote, želim opozoriti vse starše in skrbnike otrok, da je naša dolžnost in pravzaprav dolžnost vseh odraslih, da vsem otrokom omogočimo varnost, jih zaščitimo pred kakršnim koli nasiljem. Jim omogočamo zdrav razvoj in ustvarjamo pogoje enakih možnosti. Zanje ne štejejo materialne dobrine, pomembna so sporočila sprejetosti, varnosti, ljubezni podpore, razumevanja … Z eno besedo odgovornosti za njihovo zdravo rast in razvoj.

Pričevanja vzgojiteljev in spremljevalcev otrok so tudi letos ganljiva. Naš trud za varno in spodbudno otroštvo, za njihov zdrav razvoj, za enake možnosti, pa vse večji. Zato sem ponosna na naše delo in srčno hvaležna za vse svoje mlade sodelavce, ki vsakodnevno pokažejo, kako mar jim je za naše otroke in druge uporabnike naših storitev. Hvaležna sem za vse pogumne vzgojitelje in ostale prostovoljce. In neskončno hvaležna za vse podpornike in donatorje, ki sploh omogočajo naše delovanje. S to mislijo nadaljujem dan z ogledi stanja družin po terenu. Danes po Gorenjski z našo Živo in strokovnimi sodelavkami CSD Gorenjske.