FOTO: 'Želel sem videti, kako bo Nemce vrag jemal'

Vinko Lipovec je med vojno zares preživel pekel. Pekel gestapovskih zaporov in koncentracijskih taborišč. Ko se je na koncu želel vrniti domov, je ugotovil, da ga ne čaka dom, ki ga je zapustil, zato je moral na novo pot. Konec vojne je zanj čas mešanih občutkov. Je konec trpljenja in bolezni, a hkrati konec sanj o življenju na domači zemlji.

Nobena vojna ni lepa, pravi 100-letnik, a se vojne med seboj razlikujejo. Preživel je obe svetovni. Med prvo so bili pod Avstrijo v ''domači'' državi, kjer skorajda niso preganjali Slovencev. V drugi je bila Slovenija razdeljena. "Italijani so Nemcem prepovedali iskati ljudi v Ljubljani, pustili so slovenske oglase in šole, a na vse urade dali enega svojega. Žandarmerija je bil njihova, javna uprava je ostala slovenska.'' Ko so videli, kaj delajo Nemci, so bili ''veseli'', da so pri njih Italijani.

Rojen 22. januarja 1915 je preživel obe vojni. ''Med prvo sem bil še otrok in sem bolj malo doživljal. Ob odhodu očeta na rusko fronto sem bil star pet mesecev. Ko se je leta 1919 vrnil domov, sem se iz strahu zaklenil v hišo, ker ga nisem poznal. Precej časa sem potreboval, da sem se ga navadil,'' je dejal. Spomni se bolj malo, a ve, da je bilo težko, saj je bila mama sama s petimi otroki. Stiska je bila na vsakem koraku.

Med drugo vojno je bil učitelj na prvi realni gimnaziji v Ljubljani. Do leta 1944 je bilo razmeroma mirno, nato je izvedel, da ga iščejo. Odšel je na dopust, pa so ga zaradi sodelovanja v odporu vseeno prijeli Nemci. Bil je 2. december. Skoraj tri mesece je preživel v gestapovski samici v Ljubljani, kjer so ga vsak dan zasliševali in mučili brutalni gestapovci. Zadnjega februarja se je moral po njihovem ukazu vkrcati na vlak za Jesenice. Ravno takrat so zavezniška letala bombardirala mesto in zadeli so tudi zadnji vagon s stražarji. Zaradi uničene proge so vozili daleč okoli in do taborišča potrebovali tri dni.

3. marca so prispeli v nacistični Dachau, uradno za ''prevzgojo'' političnih nasprotnikov, v resnici eno najbolj krutih taborišč smrti. V njem so bili tudi Židi, Romi in kriminalci. 400 jih je bilo v baraki številka 28, kjer je bilo prostora za 100 ljudi. Zaupal je le okoli 50 jetnikom, s katerimi so skupaj prišli iz Ljubljane, večinoma Gorenjcem in Ljubljančanom.

Manj kot mesec je bil v taborišču, ko je hudo zbolel. Pegavi tifus. Prepričan je bil, da bo umrl, saj so bolne in prešibke za delo ubili. Spomni se, ko ga je do hiralnice spremljal Otmar Pirkmajer in mu dejal: ''Vinko, ti si še mlad, mogoče boš preživel.'' Ob prihodu v hiralnico je spoznal Mariborčana Franja Žibota, ki mu je dal jabolka, a jih ni mogel jesti. 10 dni je bil v hudem deliriju zaradi bolezni, imel je privide, blodnje. Ko si je malo opomogel, je želel obiskati Franja, ki pa je medtem žal umrl.

''Zelo slaboten sem mislil, da ne bom preživel, a me je pokonci držala trma z željo videti, kako bo 'Nemce vrag jemal','' je povedal. Počasi, a vztrajno je prihajal k sebi, namesto njega so medtem delali trije frančiškani, patri Klavdij Okorn, Beno Korbič in Franc Seškar. Nadeli so si njegovo zaporniško obleko s številko in preslepili Nemce, ki so mislili, da ne manjka noben delavec. ''Če bi odšel na delo, bi lahko padel, kar je pomenilo gotovo smrt. Takoj bi me ustrelili,'' je poudaril.

29. april je bil zanj dan odrešitve. Čeprav so Nemci že sredi aprila ukazali, naj pobijejo vse taboriščnike v Dachau, so jih prehiteli Američani in osvobodili taborišče. Okoli 33.000 jetnikov je ostalo, med njimi tudi približno 3000 Slovencev. V Dachau je do septembra ostalo okoli 10 Slovencev. Ker Nemci po takratnem zakonu niso smeli poučevati, je sprejel ponudbo ter dva meseca v tamkajšnji gimnaziji učil grščino in latinščino.

Dachau je obiskal samo enkrat

Trma, vera in upanje, da bi videl, kako ''Nemce vrag jemlje'' so ga držali pokonci skozi življenjsko preizkušnjo. Vztrajal je tudi zaradi volje do življenja in do svobode. Sam se je leta 2014 prvič in zadnjič vrnil v zanj še vedno grozljivi Dachau. ''Misli so šle takoj nazaj. Sedaj je muzej, kjer se stvari razlagajo dosti lepše, kot je bilo v resnici,'' je opozoril. Vodiču je takrat tudi povedal, da ni bilo tako, turisti so ga takoj obkrožili in raje poslušali njega. Čeprav bi se po osvoboditvi v domovino lahko vrnil že prve dni junija, se je kot veliko drugih jugoslovanskih ujetnikov odločil in ostal v Nemčiji, ker je vedel, kako je doma v komunistični državi.

Po Dachau je šel v München v kasarno z nekdanjimi jugoslovanskimi vojaki. V letih 1948 in 1949 je postal urednik časopisa Slovenija, kar v njegovem stanovanju so s prijatelji frančiškani organizirali slovensko faro. Avgusta 1949 je odpotoval v ZDA, kjer so takrat sprejeli 250.000 beguncev. Prva postaja je bil Cleveland, kamor je prišel 11. septembra 1949. Oktobra je za 90 centov na uro začel delati v tovarni žimnic, hitro je zamenjal službo za dolar in 46 centov. Julija 1950 je postal sourednik slovenskega dnevnika v Clevelandu ''Ameriška domovina'', pri katerem je delal 30 let. Leta 1980 se je upokojil.

S soprogo Maro Šifrer sta si delila izseljensko usodo. Bila je iz podjetniške družine iz Kranja, a so njenega očeta partizani umorili in zaplenili njihovo premoženje. V Slovenijo se žena, ker je bil spomin nanjo preveč boleč, nikoli ni vrnila. Sam se je v Slovenijo prvič vrnil šele leta 1992. Vseskozi zavezan slovenstvu je bil vesel, da je samostojna. Domača vas Spodnje Jarše pri Domžalah je bila neprepoznavna. Ko jo je zapustil, je bilo v njej vsega skupaj 20 hiš, danes je že del Domžal, predmestje brez kmetij.

Ljubljana je tudi zrasla v veliko mesto, Slovenija ni več pretežno kmetijska država, zaradi vpliva zahodne kulture se je spremenilo mišljenje ljudi, je ugotovil. ''Priznajmo si, Slovenija je danes moderna evropska država,'' je dejal. Zanjo želi lepšo prihodnost, razvoj gospodarstva in omilitev političnih strasti. Morda se njegove želje uresničijo ...