Tomy Mihičinac je bil do 14. leta bolj droben fant, ampak precej trmast. Vedno je bil poln energije, a nikoli ni vedel, kako bi to energijo pravilno usmeril. Hitro se je prilagodil vsakemu športu. Ko se je vpisal v srednjo šolo, je v dijaškem domu nekajkrat obiskal fitnes, kjer je v kotu visela manjša boksarska vreča, ki ga je takoj navdušila. Tomy se je kasneje zahvaljujoč prijateljevemu nasvetu odpravil na prvi trening boksa, kjer je trener Slobodan Anđelić (nekdanji trener hrvaškega reprezentanta Željka Mavroviča) odkril njegovo športno nadarjenost in ga usmerjal po pravilni poti pravega boksarja. Vmes med prostimi urami v dijaškem domu je Tomy poskušal odkriti, kako bi bilo, če bi znal stati na rokah in iz tega so se razvili koraki in tudi vse drugo, po čemer Tomyja danes najbolj poznamo.
Po treningih boksa je znova in znova treniral še doma. Čisto preproste vaje, kot so vzdigi, sklece, počepi so ga zelo hitro okrepili in mu oblikovali telo. Vse bolj in bolj se je Tomy posvečal vajam lastne teže. V boksu je tudi tekmoval, med drugim v Italiji, kjer je nasprotnika premagal že v dobri minuti. A to mu očitno nekako ni bilo najbolj pri srcu, saj je po šestih letih zapustil boks ter se usmeril le na moč, ki je pridobljena brez obiskovanja fitnesa.
Po šolanju v Ljubljani se je preselil nazaj v domači kraj, kjer si je v domačem skednju uredil prostor in pripomočke iz čisto vsakdanjih stvari (stopnice, lestev, drog, pnevmatike, blazine, stoli, opeka, vrv ...) ter iz dneva v dan vedno več in več treniral. Takšen način oz. podoben način je ohranil vse do danes, ko samo še pridno dodaja nove, zahtevnejše in nevarnejše elemente ter mu je tako njegovo garanje prineslo veliko uspeha na različnih področjih.
Kako poteka vaš povprečen dan?
Vem, da mi nekateri ne boste verjeli, ampak tako kot vsak posameznik tudi jaz opravim osem do deseturni delovnik, nato se pa podam takoj na trening, ki traja v povprečju tri do štiri ure pet do šestkrat na teden. Se pravi, treniram skoraj vsak dan, samo nedelja je moj čas za »lenarjenje«. Treniram pa tako, da se trikrat na teden vozim v Novo mesto na gimnastiko in akrobatiko, enkrat na teden se vozim v Ljubljano na pole dance, ob četrtkih treniram v domačem skednju odriv in pa kaskaderske skoke in ob sobotah vadim na vodoravni in pa navpični šrangi. V kratkem pa dodajam še dva različna športa, ki bosta še povečala atraktivnost mojih šovov. Zvečer, preden zaspim, si rad preberem kakšno športno raziskavo, ki jo po navadi tudi testiram (smeh).
Od kod vam tako močna volja za treninge?
To je pa eno najpogostejših vprašanj, ki me doleti skoraj vsak dan. Najbolj zanimivo je to, da še dandanes ne znam definirati odgovora. Ko to počnem, se počutim neverjetno pozitivnega. Človek, ki ima rad čokolado, ga ta vedno spravi v nekakšen trans, ko jo okusi, in tako je tudi z mojimi treningi. Nikoli nisem zadovoljen sam seboj, saj ko nekaj dosežem, hočem še več in več. Mogoče je ravno to tisti skrivni recept, ki me žene naprej. No in košček k vsemu prispevajo tudi moje sanje!
Veliko je govora o pravilni prehrani, kako vi gledate na to?
Najprej, da začnem s sladkim, ker to tudi najbolj obožujem. Sem mnenja, da mora vsak pojesti toliko sladkega, kolikor boš potem tudi pripravljen migati in pokuriti. Se pravi nič miganja, nič sladkega. Tako da je to pri meni tudi nekakšna stalna spodbuda za napornejše treninge. Drugače pa za povprečnega rekreativca je kar pomemben pravilen razpored hrane, da ob minimalnem gibanju še obenem zgublja odvečno težo oziroma jo pridobiva ... odvisno od želja (potrebe) posameznika. Osebno sem zelo velik ljubitelj hrane. Zelo sem pozoren, da ob vsej tej hrani zaužijem veliko kakovostnih beljakovin, vitaminov in seveda hidratov.
Slišali smo, da vam veliko ljudi očita prepovedane substance? Kaj menite o tem?
To pa so skriti posebneži. Po navadi kaj takega vedno slišim od tretje osebe, nikoli pa mi tega nihče ne pove direktno v obraz, ker vsak, ki me dobro pozna, ve, da česa takega ne bi nikoli jemal, ker mi preveč pomeni zdravje in iz podobnega razloga tudi ne pijem ter ne kadim. Pri Slovencih je že nasploh v navadi, da ne prenesejo boljših, uspešnejših ljudi okoli sebe, pa ni važno, na katero področje se obrnemo.
Znano je, da so pri športnikih zelo pogosto prisotne poškodbe, kako je s tem pri tako nevarnih športih, kot so vaši?
Noben ne mara poškodb, ampak včasih se jim pa res težko izognemo. Za razliko od drugih podobnih športnikov delam več ali manj z glavo. Na vsakem treningu poskrbim, da se primerno zaščitim oziroma obvarujem, da bi preprečil nezaželeno poškodbo. Zato eno stvar toliko časa treniram, dokler je res ne obvladam. V rokavu imam kar nekaj zahtevnih elementov, ki jih pripravljam za nadaljnje šove. V Sloveniji še nisem nobenega zasledil, da bi jih izvajal na trdih tleh, zato raje počakam, da bodo 100-odstotno izvedljivi! Nasploh pa z večjimi poškodbami nimam težav, se pa kje najde kakšna rana, buška, zvin in če lahko potrkam, se tukaj tudi konča!
KOMENTARJI (138)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.