Zapatisti, ki so si ime nadeli po Emilianu Zapati, mehiškemu revolucionarju, ki se je na začetku 20. stoletja bojeval za pravice mehiških kmetov, so s svojim uporom v najrevnejšem delu Mexica Chiapasu začeli leta 1994. Takratnemu predsedniku Carlosu Salinasu so v svoji deklaraciji objavili, da imajo dovolj izkoriščanja in zatiranja revnih mehiških Indijancev in da od mehiške vlade zahtevajo takojšnji začetek pogajanj o ustavni prepoznavnosti indigenov- kot danes potomce Majev imenujejo Mehičani.
Vlada z uporniki ni vzpostavila dialoga in je odgovorila z orožjem. V regijo so poslali še več zveznih vojakov, ki so preganjali ne le zapatiste, ampak tudi civilno prebivalstvo. Chiapas je v kratkem postal popolnoma militarizirano območje, do katerega dolgo časa niso imele dostopa niti humanitarne organizacije niti novinarske ekipe. Kljub številnim pritiskom mednarodne javnosti na mehiško vlado, naj ustavi nasilje v Chiapasu, se tam razmere niso prav nič izboljšale, z leti pa je prihajalo do vse pogostejših pokolov indijanskega prebivalstva, za katere sumijo, da jih podpira država.
Čeprav so se bili uporniki prisiljeni umakniti v džunglo, s svojimi akcijami niso prenehali.
Zanimivo je, da si je komandant Marcos med skrivanjem v zapatističnem oporišču La Realidad veliko pristašev pridobil s pomočjo interneta, saj je svetu ves čas posredoval informacije o razmerah v pokrajini. Njegove veščine obvladovanja sodobnih sredstev komuniciranja so Marcosa ustoličile za novodobnega Che Guevaro, ki ga danes, tako kot legendarnega kubanskega revolucionarja, zaradi njegovega poguma in karizmatične osebnosti po svetu občudujejo številni privrženci.
Ko je minuli teden Marcos s svojimi zapatisti vkorakal na glavni trg prestolnice, je najprej poudaril, da se ni prišel pogovarjati s predsednikom Foxom, temveč da je prišel z namenom, da bo govoril pred samim kongresom, od katerega bo zahteval sprejetje predloga zakona o pravicah mehiških Indijancev. Kongres za Marcosove zahteve ostaja gluh, saj se boji, da bi vodstvo EZLN to priložnost znalo izkoristiti za poziv k vstaji proti mehiškim oblastem. Zapatistom v zameno ponuja možnost srečanja s skupino desetih senatorjev in desetih poslancev nižjega doma, s katerimi bi se uporniki- po besedah kongresnikov- lahko začeli dogovarjati o spornem predlogu. Marcos je ''ponižujoči'' predlog kongresa zavrnil ter ob tem izjavil, da ne bo dopustil, da zgodovinska zahteva konča pri pogovorih z drugo stopnjo državnih uradnikov. Ob tem je dodal, da nikjer v mehiški zakonodaji ne obstaja sklep, ki bi preprečeval nastop na kongresnem odru.
Medtem ko je novi mehiški predsednik Fox na začetku leta začel z mlačnimi pogajanji z uporniki, je mehiški kongres, ki je nad predsednikom, neomajen in kot kaže, ni pripravljen sesti za pogajalsko mizo z uporniki. ''Smo na mrtvi točk, a premik je še vedno možen'', je v televizijskem pogovoru dejal Fox, ki je zapatistom obljubil zaprtje nekaterih vojaških baz zvezne vojske v Chiapasu ter izpustitev nekaterih upornikov. A vendar je to v tem trenutku največ sodelovanja, ki ga mehiška vlada lahko pokaže. Sprejetje zakona o pravicah Indijancev, pri čemer vztrajajo uporniki, bi pripeljalo do prenove sedmih ustavnih sklepov, prenovljena ustava pa bi zagotavljala indijanskim skupnostim pravico do avtonomnega upravljanja. To pa praktično že pomeni tudi politično avtonomijo Chiapasa.
Marcos se je kljub grožnji, da bo s pogajanji prekinil in zapustil prestolnico, saj naj mehiška vlada po njegovih besedah pogajanj ne bi194160jemala resno, odločil ostati in nastopiti v parlamentu.
