Naslovnica

Krčenje pravic delavcev

, 16. 07. 2024 20.34 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 4 min
Avtor
© STA
Komentarji
0

Po današnjem dogovoru kaže, da delavcev ne boste mogli odpuščati zaradi osebnih razlogov, pač pa zaradi nesposobnosti. Ste s tem zadovoljni?

Rebolj: Razlog, da se delavce odpušča zaradi osebnih razlogov, je bil zelo problematičen predvsem za starejše delavce. Zato smo dobili razlog nesposobnosti, ki določa, da je možno odpustiti delavce, ki niso zmožni doseči pričakovanih rezultatov, in sicer zaradi prepočasnega ali zaradi nestrokovnega dela. Dokončne odločitve o tem v sindikatu Pergam še nismo sprejeli, saj so še vedno odprta številna vprašanja. Med njimi predvsem vprašanje, ali bo odpravnina tudi za novi razlog, čemur delodajalci nasprotujejo. Nerešena pa je tudi zaščita delavcev starejših od 53 let, ki naj jih delodajalci po naših zahtevah ne bi smeli odpuščati.

Kakšno pa je vaše stališče do odpuščanja delavcev, ki dela ne morejo opraviti pravočasno, denimo zaradi starostne počasnosti?

Hribar Milič: Delavec, ki ne dosega pričakovanih rezultatov, je v nekem podjetju zagotovo nepotreben. Zato smo prepričani, da je takšnega delavca potrebno premestiti na manj zahtevno delovno mesto ali pa odpustiti.

Rebolj: Ob tem bi dodal, da je v predlogu vlade, ki govori, da je možno delavca odpustiti, če dela ne opravlja pravočasno, ponovno uveden osebni razlog. Zato bo naš odnos do dogovora odvisen predvsem od tega, ali bo ustrezna zaščita starejših in ali bo odpravnina tudi v teh primerih.

Ob odpuščanju iz krivdnih razlogov delodajalci predlagate odpovedni rok 30 dni. V Pergamu se s tem ne strinjate. Zakaj?

Rebolj: Krivdni razlog je za nas še veliko bolj problematičen kot osebni razlog ali razlog zaradi nesposobnosti, saj je v zakonu zapisano, da lahko delodajalec odpove delavno razmerje delavcu tudi za najmanjšo kršitev. Krivdni razlog mora biti opredeljen tako, da se nanaša samo na težje kršitve, kamor spadajo kršitve iz malomarnosti. Zaradi tega za nas odpovedni rok 30 dni ni sprejemljiv.

Hribar Milič: Mi vztrajamo na tem, da je zaradi krivdnega razloga, ko je nedvomno, da nekdo ni izpolnil svojih obveznosti in s tem naredil škodo delodajalcu, 30-dnevni rok primeren za odpustitev.

Sindikati zahtevate, naj bo 15. v mesecu v zakonu zapisan kot plačilni dan. Zakaj se delodajalci s tem ne strinjate?

Hribar Milič: V sistemu, ko je vse močno odvisno od razmer na trgu in prilivov na žiro račune podjetij, je nenormalno zahtevati od podjetij, da bo točno na določen dan plačilni dan.

Rebolj: Eden od temeljev evropske prakse in ureditve delovnih razmerij sta delo in plača. Zato vztrajamo, da je potrebno na točno določen dan plačati tudi stroške dela, tako kot je na primer treba plačati tudi stroške za elektriko. V sindikatu zahtevamo red in določitev plačilnega dne v pogodbi o zaposlitvi, s čimer se zagotovi, da se plačilni dnevi ne bodo premikali.

Ena večjih polemik bo zagotovo tudi ob razpravi o 30-minutnem odmoru. Zakaj delodajalci temu odmoru nasprotujete?

Hribar Milič: Delodajalci temu ne nasprotujemo. Odmor za delo je predviden v samem zakonu, drugo vprašanje pa je, kako se čas za malico šteje v delovni čas.

Rebolj: Tisto, kar je zapisano v zakonu, zanika te ugotovitve. V zakonu namreč piše, da je delovni čas 40 ur in da se v teh 40 ur ne šteje odmor za malico. To dejansko pomeni, da delavci ne bodo imeli odmora za malico.

Kako pa naj bo urejeno plačilo nočnega dela in nadur, z zakonom ali le s pogodbo?

Rebolj: Sindikat Pergam zahteva, da je to opredeljeno v zakonu in ne v kolektivni pogodbi, saj se s prehodom na kolektivno pogajanje lahko zgodi, da teh dodatkov več ne bo.

Hribar Milič: Po našem mnenju ni razloga, da bi to točko prenašali v zakon o delovnih razmerjih, saj kolektivne pogodbe izpolnjujejo svojo funkcijo.

Kar veliko je razhajanj. Je konsenz vseeno možen, ali bo zakon sprejet ne glede na zahteve ene in druge strani?

Rebolj: Pričakujemo, da vlada ne bo poslala nov zakon v parlament brez soglasja, kajti če bi prišlo do tega, potem lahko pričakujemo sindikalni pritisk.

Hribar Milič: Sindikalni pritisk je največ, kar si delodajalci in država lahko privoščimo. Mislim, da potrebujemo novo zakonodajo, ne glede na to, če bo dosežen popoln konsenz.