Večina sopotnikov je genezo Tita Doberška na Delu strnila v štiri točke: izvrsten dopisnik iz Moskve, odličen novinar, dober urednik in povprečen menedžer. Janko Lorenci, urednik Sobotne priloge pravi, da Dobršek kot menedžer ni briljiral. Kot slabo mu šteje predvsem to, da je kot predsednik uprave v medijski hiši podcenil novinarje, iz česar po njegovem izvira tudi sedanja stavkovna situacija.
Pa vendar je paradoksalno, da je Doberšek sestopil z menedžerskega položaja kljub poslovnim uspehom Dela, ki jih je lani kronalo kar devetsto milijonov tolarjev čistega dobička, ob tem pa navedel razloge, kot da bi se odpovedoval uredniški funkciji. Po Lorencijevem mnenju bi lahko Tit tudi priznal, da so vse korenine sedanjih slabosti pravzaprav njegov otrok - ker je bil pač tako dolgo na uredniškem položaju.
Po mnenju Vinka Vasleta pa je Doberškova osnovna napaka prav to, da je postal menedžer - da je opravljal s financami namesto z vsebino, ker na vsebino potem ni imel več vpliva. Prav tako ni imel več vpliva na kadrovsko politiko in na posamezne propagandistične prijema pri časopisu Delo.
Kljub temu je Tit Doberšek pojasnil, da prevzema svoj del odgovornosti tudi za razmere in odnose na Delu in za usmeritev Dela, ki vse bolj odstopa od profesionalnih načel ter za kadrovsko politiko, ki spodbuja nezdrave osebne ambicije. Med Doberškovimi vrsticami bi torej utegnilo pisati tudi, da je Delo čedalje slabši časnik, ki ga obvladujejo samozadovoljni klani, rešuje pa le njegov monopolni položaj.
Po besedah Janka Lorencija je Delo še vedno najboljši novinarski kolektiv take velikosti v tej državi. Tako da Doberškovo mnenje njegov lastni "izdelek" pravzaprav demantira.
Vinko Vasle pa pravi, da vsebine ne oblikujejo več uredniki in novinarji, temveč menedžerji, lastniki, ekonomska propaganda in s tem se tudi slovenski mediji spreminjajo v propagandistične. Določene dele slovenskega medijskega prostora pa obvladujejo klani: družinski klani, familijarnost, nepotizmi in podobno. V takih okoliščinah pa je Doberškova poteza razumljiva tudi največjim kritikom Dela.
Po mnenju Janeza Janše je večni problem tega časopisa, da nima enakih "vatlov" za vse in da naj bi se to v lanskem letu izkazalo tudi v padcu naklade. In če nekdo nosi odgovornost za poslovni rezultat, nima pa vpliva na to kakšen bo izdelek, potem je to nevzdržna situacija in na ta način podjetja ni možno voditi.
A četudi je Doberšek žrtev svojega dela - Dela z veliko začetnico -, njegovega dela na Delu morda sploh še ni konec, saj Janko Lorenci pravi, da se utegne Titi Dobršek na Delo tudi vrniti - kot nekakšen "nadurednik" vseh edicij.
Z napisa, ki je vrsto let kraljeval pod stropom centralne redakcije Dela, se tako utegnejo uresničiti preroške besede: "Tudi po Titu - Tit, red mora bit".
