Pet let pozneje: poglejte, kako danes živijo tisti, ki so izropali banke in povzročili krizo

V resnici bančni roparji z nogavico na glavi večinoma odnesejo par stotakov ali par tisočakov.

Pravi "zlobneži" bančnega sektorja sedijo v udobnih pisarnah, veljajo za spoštovane gospode, o tem, kako bodo manipulirali z obrestno mero ali po visoki ceni prodajali ničvredne vrednostne papirje, se dogovorijo ob viskiju in cigarah, z nekaj kliki ali telefonskimi klici pa premikajo milijarde.

Svojega (zakonsko ali moralno spornega) početja večino časa niti ne skrivajo. Ko je, kot piše Economist, nekoč sodelavec kolega opozoril, da o nedovoljenem prilagajanju liborja govori v odprti spletni klepetalnici, mu je ta menda, brez slabe vesti, ker počne nekaj nedovoljenega, odvrnil le, da bi bilo res bolj smiselno, če se premakneta v zasebno klepetalnico.

Bomba, ki jo je ustvarila popolna nesposobnost bankirjev, da bi videli posledice svojega pohlepa, je odjeknila pred natančno petimi leti. Sesutje velike ameriške investicijske banke Lehmann Brothers je zahodni kapitalizem potisnilo v največjo krizo po tridesetih letih prejšnjega stoletja.

V banki Federal Reserve Bank of Dallas so izračunali, da kumulativna izguba zaradi krize, ki so jo zakuhali bankirji, znaša okoli 28 bilijonov ameriških dolarjev. Gre za seštevek realnih izgub in posledično nižjega prihodnjega dobička.

Kriza se je začela z ameriškim nepremičninskim balonom, ki so ga poganjala drugorazredna hipotekarna posojila, ki so jih radodarno delile banke, na Wall Streetu pa so nato želeli hipotekarne vrednostne papirje prodajati po vsem svetu. Težava je nastala, ko so banke med seboj postale tako povezane, da je propad ene pomenil, da so na robu propada tudi druge.

Zlom finančnega sistema je še najmanj prizadel tiste, ki so ga povzročili, je mogoče ugotoviti pet let pozneje. Za običajne ljudi je to pomenilo, da bodo – kot davkoplačevalci – poravnali milijardne bančne luknje, milijoni so po svetu izgubili delo, znižal se je življenjski standard ne le posameznikov, ampak celih držav.

Pa vendar, za razliko od tatu, ki je posledično lačen v trgovini ukradel štruco kruha in končal za zapahi, v zapor ni odšlo prav veliko kuharjev svetovne finančne krize.

Pravosodje je tokrat odgovorilo precej drugače kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je v ZDA prav tako sesulo več finančnih ustanov, za zapahi pa je končalo skoraj 1000 bankirjev.

Za zapahe le peščica "manjših ribic"

V ZDA se je z ovadbo ali sojenjem končalo le malo primerov, povezanih s finančnim zlomom.

Med odmevnejšimi obsodbami na drugi strani luže je bila obsodba Michaela McGartha, ki naj bi organiziral nečedne posle bankrotirane US Mortgage Corporation, ki so vlagatelje stali 136 milijonov dolarjev. Naložili so mu 14 let zapora.

Na še enkrat daljše obdobje za zapahi in plačilo 38 milijonov dolarjev so obsodili Leeja Farkasa, ki je trgoval s hipotekarnimi obveznicami, njegov talent za sporne posle je ustvaril izgubo, veliko skoraj 3 milijarde dolarjev, njegova finančna ustanova pa je bankrotirala.

Nekaj primerov je še v pripravi. Še posebej bode v oči, da ni bil obsojen nobeden od šefov velikih ameriških bank, ki so propadle ali so potrebovale milijardno državno pomoč, ali kateri od trgovcev z Wall Streeta.

Drugod po svetu je še največ na tem področju naredila Islandija, tam se je v petih letih zvrstilo več odmevnih sojenj, med drugim je bil na zaporno kazen obsojen šef padle posojilnice Glitnir.

Italijansko sodišče je na primer zaradi goljufije pri prodaji finančnih instrumentov Milanu obsodilo Deutsche Bank, JP Morgan Chase, UBS in Depfa Bank. Sodnik Oscar Magi je bankam naložil 90 milijonov evrov kazni, obsodil pa je tudi devet bankirjev, a le na pogojne kazni.

Nekaj najvišjih bankirjev je na zatožni klopi končalo tudi na Nizozemskem in v Nemčiji, kjer še najbolj izstopa primer HSH Nordbank, v katerem so pred sodišče postavili cel upravni odbor zaradi spornega početja, ki je vodilo v krizo.

Bankirji so se znašli tudi pred grškim sodiščem, a ne zaradi svoje osnovne dejavnosti. Tri bankirje so obsodili zaradi neodgovornosti, ki je vodila v smrt treh uslužbencev med protesti proti varčevanju maja 2010.

Tudi v Veliki Britaniji, kjer sta Royal Bank of Scotland in Lloyds potrebovali več kot 100 milijard dolarjev veliko dokapitalizacijo, na odmevnejše sodne epiloge še čakajo. Tamkajšnje oblasti preiskujejo tudi manipuliranje z medbančno obrestno mero libor. V očeh javnosti je tam doslej še najdlje šel sodnik, ki je dovolil javno objavo seznama osumljenih tega spornega početja. Koliko bo sojenj, še ni povsem jasno, finančne ustanove so se z regulatorji v več državah pogodile za odškodnino.

Precej mirno je na Irskem, kjer je morala država zaradi finančne krize zaprositi tudi za mednarodno finančno pomoč. Sojenje trem direktorjem Anglo Irish Bank je napovedano za prihodnje leto.

V Španiji, kjer je banke najbolj prizadel zlom nepremičninskega trga, poteka več kot 100 preiskav. Sodnih epilogov še ni.

Podobno je tudi v Sloveniji, kjer je debata o tem, da imajo sporna, neustrezno zavarovana in pogosto prijateljsko odobrena posojila "imena in priimke odgovornih", sicer vroča, a se podpisnikom listin kaj pretirano hudega ni zgodilo, nekateri, za katere obstajajo govorice o vpletenosti, so medtem celo napredovali na vplivnejša mesta.

Politika javnosti obljublja preiskave, v resnici se jih otepa

V več državah, med katere bi lahko šteli tudi Slovenijo, je težava pri iskanju krivcev tudi velika povezanost bančnega sveta s politiko, ki povzroča, da politiki zelo radi govorijo o uvajanju pravil, da se zgodba ne bi ponovila, precej manj pa o mehanizmih za iskanje odgovornih in pravni podlagi za ovadbe, saj bi lahko preiskave postregle s precej natančnim pregledom denarnega toka med politiko, gospodarstvom in bankami.

Seveda politiki še kako dobro vedo (ne glede na to, kaj svojim volivcem obljubite javno): vedno zaščitite interese tistih, ki financirajo vašo kampanjo.

In kje so še druge težave, da je v tokratni krizi s pravosodnimi epilogi tako slabo? Kot pišejo pri Economistu, gre predvsem za dve težavi. Prva je pomanjkanje oprijemljivih dokazov, druga pa splošna nagnjenost družbe pohlepu.

Kako zapleteno zna biti iskanje dokazov, so ugotavljali preiskovalci, predvsem ko so sestavljali primer zaradi manipulacije z obrestno mero libor.

Izkazalo se je, da je z nepravilnostmi zelo težko povezati "velike šefe", prav zato na zatožni klopi pogosto končajo "manjše ribe".

Že mogoče, da so šefi ustvarili ozračje, v katerem je bilo nižjim kadrom dovoljeno pozabiti na zakone in moralo, a za seboj niso pustili pisnih navodil podrejenim, ki bi štela kot trdni dokazi na sojenju. Še bolj vroča debata o izkoriščanju lukenj je tekla med delavci, ki so sporne operacije dejansko izvajali, in ti so tudi najpogosteje med obtoženimi v redkih primerih, ki pridejo pred sodnika.

Takšen primer je najbrž Jerome Kerviel, ki so ga na pariškem sodišču obsodili na tri leta zapora, ker je v eni največjih francoskih bank Société Générale na kocko postavil 50 milijard evrov. Ko je balon počil, petih milijard evrov ni mogel rešiti nihče več.

Ko je izbruhnil škandal, je šef banke Daniel Bouton takrat že nekdanjega zaposlenega ozmerjal s teroristom. Ta pa na sodišču ni imel dovolj pisnih dokazov, da so ga k spornemu početju pravzaprav nagovarjali šefi, ki so mu nato obrnili hrbet. “Kriv je nor finančni sistem, ki je v tistem času pomenil ideal. In bančni šefi so vedeli za visoko rizične naložbe. Seveda pa se niso pritoževali, ko sem v le nekaj mesecih banki prislužil 1,5 milijarde evrov. Banki je šlo samo za zaslužek. Čim hitreje, čim več, kako – to pa ni bilo pomembno, dokler smo služili mi. Realnost nekoga, ki je zaposlen na podobnem delovnem mestu, kot sem bil jaz, je preprosta. Si v podobnem položaju kot prostitutka. Šef nas je vsak dan trikrat vprašal, koliko tisočakov smo zaslužili,” je dejal Kerviel.

Po drugi strani je pokvarjene bankirje ustvarila pokvarjena družba. Pa če še tako prisegamo, kako cenimo poštenost. Ko je na primer prišlo na dan, da HSBC zločinskim kartelom pomaga prati denar, je bila kazen zgolj simbolna, odziv javnosti pa skoraj ničen.

Pravila so postala ohlapna, ali se niso nikoli napisala, da bi manevrski prostor za kopičenje bogastva ostal čim večji. V večini držav pravzaprav ni nezakonito povzročiti bankrota banke ali podjetja!

Bankrot ni zločin (in tudi ne bi smel biti?)

Kriminalizacije bankrota po mnenju analitikov ni pričakovati niti v prihodnje. Čeprav več držav razmišlja o zapisu kazenskih sankcij za najbolj neodgovorno vedenje bankirjev in direktorjev podjetij, izkušnje iz držav, kot so Združeni arabski emirati in podobne, kjer je za bankrot posla zagrožen zapor ali še kakšna hujša kazen, kažejo, da lahko to pogubno vpliva na inovativnost in ustvarjanje "start-up" podjetij.

Banke, prevelike, da bi smele propasti, so danes še večje

Kako malo se je v petih letih spremenilo, kaže tudi slika velikosti bančnega sektorja.

Kot posledica krize so bila ustvarjena nekatera nova pravila za banke. Med drugim tista, ki strožje opredeljujejo njihovo kapitalsko ustreznost. V Evropi smo odgovor poiskali v bančni uniji, tudi v ZDA so dodali nekaj zakonov, po katerih naj bi davkoplačevalce zaščitili pred novimi dokapitalizacijami, ki se zgodijo, ko pohlep ali nesposobnost banke pripeljeta na rob.

A najbolj ambiciozna reforma, ki se nanaša na omejitev velikosti bank, večinoma ostaja brez podpore. Težava, da so nekatere finančne ustanove enostavno prevelike, da bi jih pustili propasti, zato jih je treba reševati za vsako ceno, tako ostaja.

Pravzaprav so največje banke vmes postale še večje. Primer je šest največjih ameriških bank, katerih sredstva so danes za 37 odstotkov večja kot pred petimi leti, to pa skupaj predstavlja tudi 58 odstotkov ameriškega gospodarstva. Za primer, največja banka JP Morgan je velika prav toliko kot celotna britanska ekonomija, piše USNews.

Bankirji ne priznajo, ljudje ne odpuščajo

O krizi je bilo v petih letih spisanih okoli 300 knjig. Med njimi tudi The Trouble is the Banks: Letters to Wall Street. Vsebuje 150 pisem povprečnih Američanov "živinam" na Wall Streetu. Pisma zajemajo vsebino od državne pomoči za banke do ukrepanja v primeru neodplačane hipoteke.

Nekatera so jezna, druga polna vprašanj, predvsem pa izražajo občutek jeze in izdaje, ker kuharji krize ne priznajo krivde in ne prevzamejo odgovornosti.

Bankirji medtem govorijo o zelo majhni možnosti, da se kriza ponovi. Že mogoče. Pri tem pa pozabljajo, da se težave ohranjajo v vsaki novi nepravilnosti. In da krize, čeprav kakšne številke kažejo drugače, še zdaleč ni konec. Ljudje namreč še naprej živijo v občutku, da ekonomija ne dela zanje, ampak se je zarotila proti njim.

Težava pa so še naprej tudi regulatorji, ki v času pred krizo več kot očitno niso opravljali svojega dela. Prav zato jih ne spoštujeta ne javnost ne ustanove, ki naj bi jih nadzorovali. Poleg tega je bančni sektor postal globalen. Globalnega regulatorja pa ni in ga ne bo. Ker ob globalnosti cenimo tudi suverenost.