Od knjižnic v Sydneyu do Sao Paola so njegova dela nepogrešljiva. Svoje bralce je Eco s prvim romanom Ime rože (1980) popeljal v svet srednjega veka, v teoretičnem delu Kant in kljunaš (1997) pa se je ukvarjal z vprašanjem, koliko je naše dojemanje stvari odvisno od kognitivnih sposobnosti in koliko od jezikovnih virov. "Hvala bogu, da obstajajo ljudje, ki denar namesto za šale, čevlje ali kokain dajo za knjigo, četudi jo potem odložijo na mizo," je nekoč dejal Eco. V svojem drugemu romanu Foucaultovo nihalo (1988) je Eco združil celotno zgodovino človeštva. Temu je sledil še tretji, baročni poučno-pustolovski roman Otok prejšnjega dne (1995). Z Baudolinom (2001), svojim najnovejšim delom o pavlihi in rojenem lažnivcu, se je Eco vrnil v pozni srednji vek cesarja Frederika Barbarose. "V središču mojih romanov so ljudje, ki ne razumejo najbolje, kaj se okrog njih dogaja," pravi Eco. "Nekako tako, kot se to dogaja vsem nam." Eco pa se v reviji L'Espresso redno posveča tudi bolj "profanim" temam: šegam in navadam našega vsakdana. Z natančnostjo vzame na muho neokusni vojarizem televizijskih serij, polemizira o smrtni kazni ali o nogometnem fanatizmu svojih rojakov, ki jo primerja s "seksualno perverzijo". Umberto Eco se je kot sin računovodje rodil leta 1932 v Alessandriji, študiral filozofijo v Torinu, delal za medije in založbe in postal leta 1971 profesor semiotike v Bologni. Od svoje upokojitve vodi Eco, ki je prejel več častnih doktoratov in mednarodnih nagrad, tam svoj lastni inštitut. Kljub uspehu in pozornosti, ki jo je deležen s strani znanstvenih krogov, študentov, bralcev in založnikov, pa ostaja Eco vseeno občutljiv, ko gre za njegovo delo: "Če devet kritikov moj roman oceni kot dober in eden ne, potem me boli, zakaj ravno ta misli, da sem zanič."
