Po čem si zapomniti olimpijske igre v Naganu?
20. 02. 1998 16.44
Osemnajste zimske olimpijske igre si bo večina zapomnila po dveh stvareh.
Najprej, po vremenu, ki je zrlo živce vseh,
tako nastopajočih, kot novinarjev, gledalcev in drugih. Tisti, ki smo bili
že prej na nekaterih olimpijskih igrah, se
taksnega vremena pravzaprav ne spomnimo. Že res, da so bile posamične tekme
prestavljene tudi že prej,
toda taksne odvisnosti od vremena že dolgo ni bilo. Vse bi bilo v redu, če
bi tekmo prestavili in jo potem v
prestavljenem vremenu tudi opravili. Tu na Japonskem pa je bilo takole:
pogled skozi okno kaze na sonce.
In čez 5 minut: pogled skozi okno kaze dež. In čez 5 minut: pogled skozi
okno kaze sneg. In tako je slo kar
iz dneva v dan.
Druga stvar, ki bo ostala v spominu okoli 8000 novinarjev iz vsega sveta pa
je japonski "red". Prve dni
olimpijskih iger nisi mogel praktično nikamor, ne da bi popreje vsaj
10-krat pokazal ustrezno akreditacijo
oziroma ustrezno dovoljenje. Japonci so bili sicer vedno zelo vljudni, se
neprestano klanjali (pravi čudež
je, da jih ima se toliko pokončno držo), toda popustili niso niti za ped. V
ilustracijo tega, samo en primer.
Včeraj, ko smo se vozili iz Yakebitaija, kjer je bil ženski slalom, je bil
cel novinarski avtobus namenjen na
parkirišče pred hotelom South Prince, kjer smo imeli avtomobile. Toda,
japonski šofer je imel na svojem
razporedu napisano: East Prince-South Prince. In nič ni pomagalo, da je cel
avtobus vpil in kričal, da je
15-minutna vožnja proti East Prince hotelu nepotrebna. Šofer se je mirno
nekajkrat priklonil in nas nato odpeljal
po svojem (!) voznem redu, pa čeprav niti en sam novinar ni bil namenjen v
kraj njegovega prvega postanka.
Prav zanimivo pa je, ko se primeri karkoli izven "voznega reda". Tedaj
Japonci ne znajo reagirati in so
popolnoma izgubljeni. Več kot očitno je njihovo popolno pomanjkanje
reagirati v novih, nepredvidenih
okoliščinah. Toda, taksni pač so, to je del njihove zgodovinske in kulturne
dediščine in zelo, zelo težko jih
kaj odvrne, da ne stopajo po ustaljenih poteh. Za obiskovalca iz Evrope
gotovo ostajajo Japonci uganka.
Sama športna dogajanja so seveda tudi zanimiva. Niso pa na Japonskem tako
spektakularna, kot so bila
denimo pred štirimi leti v Lillehammerju na Norveškem. Norvežani so morda
celo najbolj športen narod na svetu
in v tem jim Japonci niso kos. Tudi v Naganu in okolici (večina zunanjih
tekmovališč je oddaljenih skoraj 2 uri
vožnje) je bilo veliko gledalcev, tako kot v Lillehammerju. Je pa ena,
bistvena razlika. Na Norveškem so ljudje
brez izjeme prihajali na tekmovanja spontano, tu na Japonskem pa je navzlic
njihovi prisrčnosti le čutiti, da jih je
bilo lepo število na tekmovanja "poslanih". Toda, kot sem že zapisal; vedno
je potrebno imeti v glavi azijski in
evropski način mišljenja in življenja! Ta dva pa sta včasih tako različna
kot dan in noč.
Sami tekmovalni objekti so, tako kot se za visoko tehnološko razvito
državo spodobi, dobro ali celo
odlično pripravljeni. Japonci so se res potrudili in naredili vse, da bi si
njihove-18-te zimske olimpijske igre ostale v večnem
spominu. Tisto, kar je fasciniralo mene in po čemer si jih bom tudi
zapomnil pa je poudarek na vlogi otrok.
Taksnega poudarka generacijam, ki prihajajo se ni bilo. Kot vemo, pa je
potrebno z vzgojo in
pridobijanjem pravih vrednot začeti zgodaj. In Japonci se tega zavedajo.
O samih športnih tekmovanjih in deležu slovenskih športnikov pred koncem
iger ne bi govoril. O tem spregovoriti bo
pravi čas, ko bo konec zadnje tekme.
