Nogometaši Bayerna so po 25 letih spet evropski prvaki. Za njih je to četrti naslov, ki so ga osvojili v sedmem finalu. Po Bruslju, Parizu in Glasgowu, kjer so se Münchenčani od leta 1974 do leta 1976 veselili prvih treh lovorik, je njihov nov srečen kraj Milano. Njihova zmaga v finalu proti Valencie je povsem zaslužena, čeprav tudi sami priznavajo, da je letos bog na njihovi strani. Potem ko so naslov nemškega prvaka osvojili v zadnji minuti prvenstva, so tokrat proti španski Valenciiji zmagali po enajstmetrovkah, ki so vedno loterija. Junak finala je postal vratar Oliver Kahn, ki je v drami ubranil strele z bele točke Zahoviča, Carbonija in Pellegrina in s tem rešil Anderssona in Sergia, ki sta zgrešila pri Bayernu. Valencia je tako drugič zapored v ligi prvakov ostala praznih rok, eden izmed krivcev za to pa je tudi Zlatko Zahovič, ki bi lahko postal junak že v rednem delu, ko je zapravil dve lepi priložnosti.
Finale po pričakovanju ni postregel s posebej zanimivo igro. Obe moštvi sta se odločili za taktičen boj in previdno igro, še posebej to velja za Špance, ki so že v tretji minuti prišli do želenega vodstva. V prvem resnejšem napadu je prišlo do gneče v kazenskem prostoru Bavarcev, kjer je Andersson, ki je ležal na tleh, z roko zaustavil poskus Mendiete. Avtoritativni sodniki Jol je pokazal na belo točko, ki jo je uspešno izvedel Mendieta. Po vodilnem golu so se nogometaši osredotočili na obrambo vodstva in Bayernu prepustili terensko premoč. Že v sedmi minuti pa bi lahko prišlo do izenačenja, saj je Angloma nespretno posredoval pri prodoru Effenberga, Jol je znova pokazal na najstrožjo kazen, ki pa je ni izkoristil Scholl.
Vse do 50. minute je obramba Špancev delovala brezhibno, saj nasprotniku ni dovolila niti ene prave priložnosti. V peti minuti drugega dela pa se je nadaljeval festival enajstmetrovk. Jancker, ki je v igro vstopil namesto Sagnola, je bil uspešen prerivanju s Carbonijem, ta je na koncu igral z roko, sodnik pa je na veliko negodovanje španskih igralcev spet dosodil "penal". Izvedel ga je Effenberg, Canizares je bil brez moči. Po izenačenju so gledalci pričakovali nekoliko manj previdno igro, a so se zmotili. Igra je postala nekoliko živahnejša šele po vstopu Zahoviča, ki je v 66. minuti zamenjal Sancheza. Prav slovenski reprezentant bi lahko postal osrednja osebnost tekme, saj je imel v zadnjih minutah rednega dela dve lepi priložnosti. Najprej se po podaji Carewa ni znašel v kazenskem prostoru in se je namesto da bi takoj streljal, odločil za zaustavljanje žoge, nato pa še dve minuti pozneje, ko je poskušal s strelom z desne strani, a je bil nenatančen.
Tako so morali nogometaši odigrati podaljška, v katerem ni manjkalo zanimivih dogodkov in ta del igre lahko označimo kot najbolj zanimiv. Prvi je Špancem zagrozil Elber, toda njegov strel je Canizares ubranil, na drugi strani pa je Baraja naredil vse, preigral nekaj igralcev, a je na koncu nenatančno poskušal podati žogo do Carewa. Najlepšo priložnost za Nemce je imel še v prvem podaljšku Salihamidžič, ki je z desne strani prodrl v kazenski prostor, vendar je streljal slabo, tako da Canizares ni imel večjih težav. Le malo zatem se je priložnost spet ponudila Zahoviču. S prsi je v kazenskem prostoru lepo zaustavil žogo, a njegova levica ni reagirala posebej dobro in izid se ni spremenil, kakor ni prišlo do spremembe niti po strelu Mendiete. O zmagovalcu so odločale enajstmetrovke, ki so za zadnja finala v Italiji že pravi običaj. Leta 1984 so se v Rimu v loteriji veselili nogometaši Liverpoola, leta 1991 v Bariju nogometaši Crvene Zvezde, leta 1996 v Rimu nogometaši Juventusa, letos pa so bile zvezde naklonjene Bayernu.
