V enournem dokumentarnem flilmu je 85-letni Bergman govoril tudi o demonih, ki še vedno vplivajo na njegovo delo. To so strah, bes, lenoba, kontrola in dolgočasje.
Šestdesetletna kariera
Njegova filmska in gledališka kariera traja že skoraj 60 let. Čeprav sam trdi, da je predvsem gledališki režiser, je prvi film, Krizo, posnel leta 1945, zaslovel pa z nekoliko neobičajno komedijo Nasmeh poletne noči (1955), za katero je na filmskem festivalu v Cannesu dobil nagrado kritike.
Dve leti kasneje je posnel pesimistično, presunljivo psihološko dramo Sedmi pečat, ki velja za prvi "tipično bergmanovski film". Eden izmed junakov v filmu tako pravi, da je "ljubezen najbolj črna od vseh kug", drugi pa vpraša: "Med nama - ali ni življenje ena sama umazanija?"
Sedmemu pečatu so potem sledile Divje jagode, Deviški vrelec (za katerega je dobil prvega od treh oskarjev za najboljši tuji film), Obhajanci, Persona, Onkraj zrcala (drugi oskar), Kriki in šepetanja, Prizori iz zakonskega življenja, Jesenska sonata in, leta 1982, Fanny in Aleksander, za katerega je dobil še svojega tretjega oskarja.
Bergman: Najpomembnejša je rutina
Po živčnem zlomu, ki ga je doživel v 70. letih minulega stoletja, je njegov urnik zelo natančen: po zajtrku gre za eno uro na sprehod, potem tri ure piše, po kosilu pa bere.
"Demoni ne marajo svežega zraka, ampak jim je bolj všeč, če si stvari ne upaš početi in ostaneš v postelji," se je pošalil, vendar dodal, da je "rutina izredno pomembna". "Če je ne bi bilo, ne bi naredil popolnoma ničesar."
Priznal je sicer, da so tudi dnevi, ko z nikomer ne spregovori niti besede, vendar pa poudaril, da ga to ne moti: "V molku je nekaj veselega."
