Alpinista Tomaž Humar in Aleš Koželj doživljata na Nangi Parbat pravo dramo. Že sedmi dan imata slabo vreme. Na višini 6100 metrov sta se prebudila tri metre pod snegom in skoraj dve uri z rokami odkopavala pot ven. Ob šestih zjutraj sta nadaljevala s plezanjem. A ju je kmalu zagrnil meglen oblak, tako da sta bolj na slepo našla polomljeno šotorsko palico, torej sta dosegla tretji višinski tabor na višini 6800 metrov. Zaradi obilice snega, megle in velike nevarnosti plazov sta se odločila za zasilno bivakiranje. V sneg in led sta izkopala majno luknjo, a ju stalno zasipava sneg. Zaradi vlage in mraza se bojita omrzlin, po nasvetu zdravnice si pomagata s tabletami in gibanjem. Kopala sta dalje in pod snegom našla nekaj korejskih plinskih bombic, ki ju bodo vsaj malo grele čez noč. Zaspati ne smeta, iz baznega tabora ju bodrijo z glasbo, ki jima jo spuščajo prek radijske postaje. Načrta za naprej ni, saj je zaenkrat tako za plezanje navzog kot navzdol prevelika nevarnost plazov.
Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš.
17. julij: Danes je dan D.
Okoli 3. ure zjutraj po lokalnem času sta alpinista Tomaž Humar in Aleš Koželj začela vzpon proti višinskem taboru štiri. Po dveh urah plezanja ju čaka kuloar,nato pa mimo tretjega višinskega tabora. Če bi šlo vse po sreči, bi v desetih urah plezanja lahko dosegla višino 7200 metrov, kjer bi prespala.
Ob 4:15: Čeprav sta Humar in Koželj načrtovala vzpon okoli treh zjutraj, sta se zbudila uro kasneje. Da nista slišala budilke, sta povedala, je bila pa gora tako ali tako vso noč zavita v oblak. Tri metre snega je zasulo njun šotor, tako da sploh ne vidita ven. Začela bosta kopati, z rokami, saj lopate nimata. Javita se pred začetkom plezanja iz drugega višinskega tabora na višini 6100 metrov, obljubita.
Ob 6:05: "Končno sva se izkopala. Vsa stena je zafrajhana," se Tomaž javi po postaji. Sta v oblaku, malo celo naletava sneg, a vidita tudi nekaj jasnine. Ne gre jima v glavo, kako lahko vremenska napoved, ki obeta lepo vreme, tako zgreši. A so oblaki okoli Nange Parbata lokalnega značaja, v baznem taboru imamo popolnoma jasno, pa tudi del južne stene je v soncu. Ob šestih zjutraj torej nadaljujeta z aklimatizacijo, še vedno upata, da bosta še danes dosegla četrti višinski tabor na višini 7200 metrov. Če bi šlo vse gladko, bi plezala osem do deset ur.
Ob 8:00: "Bazni tabor, javi se. Lahko naju vidite, ker tudi midva vidiva vaše šotore. Sva na višini 6380 metrov." Sreeeeeeeečno!
Ob 9.50: Tomaž: "Sva na višini 6450 metrov. Rahlo sneži, v megli sva. Nad nama je velik serak, ki stalno plazi. Greva naprej. Če se sproži nad nama, naju odnese...."
V baznem taboru smo napeti. Gledamo v steno, a je vse od višine 5700 metrov navzgor gost oblak. Temno siv. Kljub temu, da je satelitska napoved za nedeljo le 30-odstotna vlaga, jo imata alpinista čez 80 odstotkov. "Gora je v predelu, kjer se nahajata, zelena, kar pomeni jezo, in rdeča, kar pomeni nevarnosti," vidi Nataša. "Očitno še nista eno z njo," doda. Natančnejšo razlago bo bioenergetičarka lahko podala, ko bosta povedala, kaj se je v tem času dogajalo v njima.
Tudi korejski alpinisti jima želijo vso srečo. Ob sedmih zjutraj je celotna odprava, razen obeh, ki sta dosegla vrh in dveh alpinistov, ki sta ju šla na Diamirsko stran čakat, obiskala naš tabor. Vsi so srečni – po 24 urah neprekinjenega plezanja sta Korejca torej dosegla vrh, nato pa še pet ur sestopala in ob štirih zjutraj dosegla tabor 4. Včeraj sta sestopila v bazni tabor, izčrpana, a brez ozeblin. Čestitamo!
Ob 11:50: Tomaž in Aleš se javita z višine 6800 metrov. Sta v gosti megli, ne vidi se nikamor, tako da sploh ne vesta natanko, kje sta. Upata, da se vzpenjata v smeri fiksnih vrvi, ki jih bosta poskušala izkopati izpod tudi do meter debele snežne odeje. Povsod naokoli njiju se plazi. Kljub temu nadaljujeta vzpon.
Ob 12:45: Alpinista sta dosegla tretji višinski tabor, na višini 6800 metrov. Lokacijo sta spoznala po zlomljeni šotorski palici, ki je gledala iz snega. Sicer pa je vse zasuto s snegom. "Ne morava ne naprej, ne nazaj. Navzgor ne vidiva nič in ne najdeva fiksnih vrvi," sta sporočila, zaradi goste megle je orientacija nemogoča. Za sestop pa je trenutno prevelika nevarnost plazov. Zato bosta, čeprav nimata spalnih vreč, v led skopala luknjo, in zaenkrat ostala v zasilnem bivaku na tej višini. Sicer pa je začelo deževati po vsej dolini.
Ob 14:50: Tomaž se javi, še vedno s 6800 m. "Stalno naju zasipava, sneg in plazovi. Pokličite Jureta, kaj to pomeni, ker če bo še trajalo... Sporočite nama." Na vprašanja ne odgovarja.
Pokličemo meteorologa Jureta Jermana. A vreme tu je kot zakleto. Povsod okoli je delno jasno, občasno sicer prši iz oblaka, a gora je ves dan zabita z oblakom. Po sedmih dneh sta danes le za pet minut uzrla sonce in naših odgovorov, da se bo zjasnilo, da je vremenska napoved lepa, manj vlage, več vetra in celo stabilno vreme, sta več kot sita. A tako pravijo satelitske vremenske karte.
Sicer pa Humar in Koželj še vedno z rokami kopljeta luknjo, kjer bi lahko kolikor toliko varno prebila vsaj del noči. A je delo podobno Sizifovemu – sproti jima z vseh strani luknjo zasipava sneg.
Ob 17:00:
Baza: "Kako sta vidva?"
Tomaž: "Ne najboljše... V bistvu sva slabo. Nikamor ne moreva, sva čisto premočena, totalno naju zasipava in še mraz je."
Baza: "A stalno sneži?"
Tomaž: "Ma non stop. Zasulo naju je že na dvojki, zdaj na trojki, če tega vremenarji ne vidijo, kok je vlage v luftu, pol ne vem, kaj vidjo..."
Baza: "Če bi lahko eno izjavo, sprašujejo mediji?"
Tomaž: "Zdej sva na meji, na meji, res, ni šale!"
Baza: "Drž'ta se, dej, drž'ta se!"
Ob 19:00: Drama na gori se nadaljuje. Še vedno sneži, še vedno je megla, še vedno se plazi. Tomaž se oglasi, da sta uspela skopati majhno luknjo, v kateri sta. Da bi se ogrela, se masirata. Kljub temu ju zebe, bojita se omrzlin. Zdravnica Anda jima predlaga, da vzameta aspirin in adelat in da se, kolikor se le moreta, gibljeta. “Kopala sva kot norca. A zdaj se komaj premikava, tudi preobleči se ne moreva, tako tesno je,” pove Tomaž. “Gibat, gibat, gibat, vsaj malo, vseeno boljše kot mirovat,” nadaljuje Anda.
Medtem dobimo svežo vremensko napoved. Zopet je dobra, saj bi moralo biti jasno v nekaj urah. A gori še vedno sneži. Zdaj je že tema, a celo dolino prekrivajo oblaki, ohladilo se je in dežuje. Stipe iz ABC-ja bodri svoja kolega, da ima za njiju pečeno kuro, da jo bodo jutri skupaj jedli v taboru ena. “A si dvomil, stari?” odgovori Tomaž. Dokler se šalita, se zavedamo vsi, je z njima še v redu. Celo malo smeha je slišati. Potem pa spet drugačen glas. Tomaž Stipetu razloži, da je med taborom 2 in 3 serak, ki se stalno usiplje. Brez prestanka se prožijo plazovi. Da za zdaj res ne moreta dol... Čez čas sporočita, da sta izkopala korejski toaletni papir. Da sta si ga “zabasala” povsod, kamor je šel, da popivne malo vlage. Odkopala sta tudi dva armafleksa in kar je res hvaležno - nekaj plinskih bombic. “Kuhajta, kuhajta, čimveč čaja, toplo pijta in nikar ne zaspita,” svetuje Anda. Me tri v baznem taboru ostajamo budne z njima. Radijsko postajo imamo prislonjeno na računalnik in jima spuščamo glasbo.
Ob 23:00: Kakšna sreča, da sta Tomaž in Aleš v taboru 2 našla kar nekaj baterij, ki so jih zapustili korejski alpinisti. Tako smo vsakih 40 minut na zvezi. Anda, Nataša in Maja smo poleg dveh domačinov same v bazi. Menjaje bomo dežurale vso noč, saj Kocjana nikakor ne smeta zaspati. Še vedno imata vlažna, celo mokra, vsa oblačila. Ker sta brez spalnih vreč in v snežni luknji, bi spanec lahko pomenil podhladitev.
Kidava po potrebi," povesta, ko ju znova zasuje kakšen manjši plaz. Uspela sta utrgati kos šotorskega krila, na katerem zdaj sedita, med nogami imata vsak po en gorilnik in občasno si grejeta roke in noge, sušita čevlje in obleke, nato topita sneg, da skuhata čaj.
Kaj jesta, nas zanima. "Rogljičke, pa kapučin, zdej pa še tiramisu ..." napačno vprašanje, ciničen odgovor.
"A kej oboževalke pišejo?" hvala bogu, še sta za hece. Prebiramo jim sporočila, polna upanja in dobrih želja, ki jih pošiljate, ne le iz Slovenije, tudi iz tujine.
Prejšnjo rundo smo jima pele, take domače viže in onadva celo nazaj! Potem je Stipe povedal vic, o Fati v smetnjaku. Zdaj pripravljamo glasbeni izbor, živahne morajo biti, da ne zaspita.
"Kaj pa jutri?" previdno vprašamo, načrtovanje je v tem nepredvidljivem vremenu res zoprna stvar.
"Čimprej v gabarite, med ljudi, če naju bo še kdo maral ..."
Še pogled v nebo. Nad nami zvezde. In nad goro? Poljska smer vidna, Messnerjeva v oblaku. Pa kaj za vraga to pomeni? Vse znanosti tega sveta napovedujejo sonce. Že nekaj dni ... jutri! Da bi tokrat le bil, ta sončen jutri!
Stipe in Rahmet proti taboru 1
Stipe Božić in domačin Rahmet sta se z nahrbtniki, polnimi hrane in pijače, odpravila naproti alpinistoma. Danes bosta prespala na ABC, jutri pa naj bi nadaljevala do tabora 1, kjer naj bi se, kot je bil načrt še preden sta bila primorana ustaviti se na 6800 m, vsi skupaj srečali. Kakršnekoli napovedi, kdaj bosta sestopila, so v tem trenutku, nemogoče.