Marin Medak je najmlajši kapitan veslaške posadke, ki je prečkala Atlantik, in edini Slovenec, ki je opravil to pot. Tudi sicer je 29-letnik veliko prepotoval. Če se le da, se na svoja avanturistična potovanja odpravi peš, s kolesom ali kajakom. Na svojih potovanjih pa je videl, kako drugačen je odnos do okolja in smeti v različnih državah. Ker ima rad morje, je zaskrbljen nad količino odpadkov, ki pristanejo v njem. Zato se je sam zavestno odločil, da plastičnih vrečk in plastenk ne kupuje ter nasploh sam skuša proizvesti čim manj odpadkov.
Veliko ste prepotovali po kopnem in morju. Večina vas pozna zaradi vašega velikega podviga, ko ste skupaj s še dvema kolegoma preveslali Atlantik. Kaj ste opazili na svoji poti? Kakšno je bilo stanje oceana?
Veslali smo s Kanarskih otokov do Barbadosa, tako da smo zgrešili tisto veliko cono smeti, ki je med Bahami, Kubo in Florido. Mi smo veslali južneje in nismo videli veliko smeti. Smo pa videli nekaj raztrganih ribiških mrež, ki so plule po površju. Globalno so tudi te zelo velik problem, ker jih je ogromno v morju in se potem živali ujamejo vanje. Ni pa nevarno samo za živali, pač pa tudi za jadrnice, ker se lahko mreža zaplete v propeler in ga zvije.
Mi na Atlantiku nismo videli veliko smeti, so pa moji kolegi, ki so veslali čez Tihi ocean, tam videli veliko tega. Tedne in tedne so veslali praktično v bazenu plastike.
Verjetno ste opazili tudi, kako različno ljudje skrbijo za okolje. Kateri prizori so se vam vtisnili v spomin?
Zelo velika razlika je, ko potuješ po Jadranskem morju proti jugu. V Sloveniji smo zelo dobro okoljsko ozaveščeni. Na Hrvaškem so problem s plastiko oziroma plastenkami rešili na ta način, da so uvedli kavcije za plastenke. Tako, da je teh zdaj v okolju precej manj, kot prej. Tudi obala je čista. Še vedno je sicer odpadkov več, kot v Sloveniji, ampak je relativno čisto. V Črni gori se že začne stanje slabšati in vidiš v morju in na obalah smeti. Albanija pa je žal zelo velika katastrofa. Ljudje tam niso okoljsko ozaveščeni. Spomnim se, ko sem se ustavil na kosilu na eni peščeni plaži. Tam je bil en par na pikniku, ko sta pojedla, sta vse smeti pospravila v eno vrečko. Svoje stvari in deko sta pospravila v avto, vrečko s smetmi pa pustila na plaži. In te vrečke s smetmi potem živali, na primer krave, ki se pasejo v bližini, raztrgajo, ker jim kaj zadiši, in tako se smeti raznesejo povsod.
Nekaj dni kasneje sem jedel konzervo tunine na plaži in se pogovarjal z dvema ribičema. Ko sem pojedel, sem konzervo splaknil v vodi, konzervo pa dal za sedež v kajak, da jo bom odnesel s seboj do prvega mesta. Eden od ribičev je vzel konzervo iz mojega kajaka in jo vrgel na plažo. Pogledal me je in vprašal, če sem neumen, da bom nosil smeti s seboj. Pa sem konzervo spet pobral in jo res odnesel s seboj. Presenečen sem bil, kako so nekateri ne samo indiferentni do tega problema, pač pa tudi aktivno onesnažujejo okolje.
Potem pa, ko zapiha močan jugo, vse te odpadke iz Albanije odnese gor do hrvaškega otoka Mljet. In to ni samo plastika, pač pa tudi drugi, tudi medicinski odpadki. Problem je, ker se ljudje ne zavedajo, da če nekdo nekaj vrže v morje, to ne občuti samo tista država, tisti ljudje, ki živijo na tem območju, ampak se to raznese potem po vsem Jadranu, Sredozemlju in nenazadnje konča tudi v oceanih ... Plastika sčasoma razpade na majhne delce, to pojedo ribe in se to kopiči v njih. Na koncu pa vsa ta umazanija pride do nas, ko konzumiramo onesnaženo ribje meso.
Ob tem dogodku v Albaniji sem bil tako šokiran, da sem ostal brez besed. Ta okoljska zavest tam mora dozoret, začeti pa se mora od zgoraj navzdol. Verjamem, da slej ko prej tudi bo. Tudi pri nas je bil nekoč podoben odnos. Mislim, da je to tako velik problem, da se bomo sčasoma vsi začeli zavedati, da moramo okolje varovati.
Kakšno pa je stanje še južneje? V eni svojih zadnjih odprav ste prekolesarili del Grčije. Kaj ste videli tam?
V Grčiji sem bil decembra, kjer sem tri tedne kolesaril po Zakintosu, Itaki, Kefaloniji in Peloponezu. Opazil sem, da je velika razlika že med samimi otoki. Na Itaki, kjer ni množičnega turizma, so plaže veliko manj onesnažene. Na Zakintosu je bilo grozno, tam so bili veliki kupi smeti. Ni mi čisto jasno zakaj, ampak dejansko med zimo se vse to kopiči, ljudje odmetavajo smeti kar čez okna. Pred sezono so velike delovne akcije in to vse počistijo, da je lepo za turiste. Ko turisti odidejo, pa je znova vse po starem. Ne vem, zakaj je tako. Malo sem se pogovarjal o tem z domačini. Oni so trdili, da vse to prinese iz Turčije, kar ne drži, ali pa da smeti prinese s celine. Na celini so spet rekli, da smeti k njim prinese z otokov. Tako se pač vsak malo izogiba odgovornosti.
Na Zakintosu je bil tudi problem, da je bila lokalna deponija prepolna, niso dobili denarja za širitev, smetarji niso dobili plač že nekaj mesecev zaradi varčevalnih ukrepov. Ko sem bil tam, so bili na vsakih par metrov ob cestah desetmetrski kupi smeti. Vrečke so bile razcefrane od psov in mačk, smeti je raznašal veter. Nekaj glavnih ulic so sicer počistili, ker je bil ravno verski praznik, da so malo olepšali mesto. Dejansko pa ne vedo, kaj narediti, ker ni denarja za novo smetišče, ni denarja niti za plače smetarjev. Tudi plaže so bile polne plastike, večinoma so bile to plastenke, ali pa kakšni ribiški odpadki. Ljudje se sicer zavedajo, da je čisto okolje pomembno, tudi zaradi turizma. Vendar, ne vem, zakaj tudi pozimi ne skrbijo za okolje.
Koliko je za takšno stanje odgovoren množični turizem in navajenost na takšne "kampanjske" čistilne akcije?
Zelo. Razlika med Itako in Zakintosom je očitna. Medtem ko na prvem otoku ni toliko množičnega turizma, tam ni velikih hotelov, na Zakinthosu je. Vidi se razlika že v tem, kako je okolica urejena. Na Itaki čez celo leto skrbijo za urejenost, recimo polkna so tudi pozimi pobarvana. Na Zakinthosu so okna čez zimo prekrita z lesenimi deskami. Tam nihče ne živi, vse je zapuščeno, smeti so povsod. Vidi se, da tam so pol leta ljudje, pol leta pa je vse zapuščeno. Definitivno je množični turizem eden od vzrokov, da se to dogaja.
Težava pa ni samo onesnaženost s smetmi, ampak tudi okoljska onesnaženost, s tem, ko povsod gradijo hotele, ali pa ogromen hotel zgradijo, potem ga ne morejo več vzdrževat in ta propada. Ko pa enkrat zgradiš hotel na obali, tista obala ni nikoli več takšna, kot je bila. Potrebno je zelo veliko časa, da si opomore od vsega tega betona.
Presenetilo me je, da samo v Atenah ločujejo odpadke, pa še to le v nekaterih predelih, kjer živijo bogatejši. V večini ostalih predelov ne ločujejo. Mislim, da na to precej vplivajo krizni ukrepi, ki jih mora izvajati Grčija, zato ni denarja za takšne projekte.
Kaj pa vas je morda na potovanjih po svetu pozitivno presenetilo?
Denimo, Mongolija. Tam dejansko ni bilo onesnaženja, ker še ni bilo toliko potrošništva. Kriminal je, da danes gremo v trgovino in kupimo pomarančo, ki je ovita v plastiko. Ali pa jabolka, ki so ovita v plastične vrečke. To nima nobenega smisla. V Mongoliji tega ni bilo. Ni bilo trgovin, ljudje so še vedno živeli zelo osnovno in so imeli tudi zelo dober odnos do okolja. Ker so še vedno nomadi, vedo, da nikoli ne smejo na enem območju do konca pustiti živine, da poje vso travo. Namreč, naslednje leto, ko pridejo na isti kraj, tam ne bo nič več rastlo in ne bodo imeli več paše.
Mi tukaj, v zahodnem svetu, kjer vlada potrošništvo, se moramo bolj ozavestit. Ni potrebnega veliko, da bi veliko privarčevali. Se mi zdi, da smo v Sloveniji že naredili korak naprej, saj denimo uporabljamo manj plastičnih vrečk.
Kako sami skrbite za manj odpadkov?
Ko kupujem sadje in zelenjavo, stehtam samo sadje in potem dam vse v eno vrečko in na zunanjo stran prilepim nalepke s kodami. Ravno takšne malenkosti so pomembne – tebe ne stane nič, če daš tri vrste sadja v eno vrečko, boš pa s tem okolju prihranil dve vrečki, ki bi ju doma vrgel stran. Jaz zato ne uporabljam avtomatskih blagajn, saj potem tam teža ne ustreza izdelku in ne moreš imeti v eni vrečki tri različne vrste sadja.
Že 10 let ne kupujem več vode v plastenkah. Pijem vedno vodo iz pipe. Tudi pri starših sem uspel po dolgem boju doseči, da veliko veliko manj kupujejo vodo v plastenkah, ker imamo v Sloveniji res dobro in kvalitetno vodo. Ne samo, da je bolj ekološka, ampak je tudi finančno veliko cenejša, kot tista, ki jo kupimo zapakirano v trgovini. Grozno je, ko samo pomislimo, koliko energije in vode se porabi za izdelovanje plastenk, pa za prevoz ... Denimo, v Sloveniji lahko kupimo vodo iz Francije. Ne moreš verjeti, da se splača nekomu voziti vodo iz Francije, če imamo v Sloveniji tako dobro vodo že na sami pipi. Ampak, ravno zato, ker so dobički tako veliki, ker je voda, ki jo polnijo, praktično zastonj, si lahko to privoščijo in s tem zelo onesnažujejo naše okolje.
Huw, s katerim sva skupaj veslala na zadnji odpravi čez vzhodno Sredozemlje, je vodil kampanjo v Bundanoonu v Avstraliji. To malo mestece ima manj kot 3000 prebivalcev. Postali so prvo mesto brez plastenk na svetu. Niso sprejeli nobenega zakona, ampak so se v mestu dogovorili na načelni ravni, da ne bodo več prodajali ustekleničene vode. Govoril mi je o pritiskih, ki jih je doživljal od velikih korporacij. Na vse načine so pritiskali, da bi to ustavili – od anonimnih klicev sredi noči, do raznih podtikanj. A kljub temu jim je uspelo in so se potem dogovorili. Z vsega sveta so dobili veliko podpore. Ljudje so jim donirali vodnjake, ki so jih namestili po mestu in zdaj lahko tam vsakdo brezplačno napolni svojo steklenico s pitno vodo. Prav tako v lokalih lahko vsakdo pride s svojo steklenico ali čutaro in si jo brezplačno napolni z vodo, ne da bi pri njih kar koli spil. Začeli so prodajati stekleničke in dejansko so trgovci zaslužili več kot prej, saj so postali zanimivi tudi s turističnega vidika.
Izbirate tudi okolju prijaznejša prevozna sredstva?
Vozim se s kolesom, nimam avtomobila. Uporabljam javni prevoz ali skupinske prevoze. Mislim, da je moj doprinos okolju največji s tem, ko se okoli vozim s kolesom. Tudi na sestanek v 60 kilometrov oddaljen kraj grem s kolesom. Ljudje razumejo, če ne pridem na sestanek zelo lepo oblečen, ampak v športni opremi. To ponavadi tudi malo bolj cenijo. Pa denimo uporabljam trajekte in veslam čez oceane, namesto da grem z letalom (se namuzne).
Doma ločujem odpadke in se nasploh trudim, da proizvedem čim manj odpadkov. Ločevanje je uredu, ampak je še boljše, če odpadkov sploh ni. Nobene zelenjave ne kupujem, ki je zavita v plastiko. Čim bolj ekološko skušam delovati tudi pri oblačilih. V zadnjih dveh letih večinoma nosim ena in ista oblačila. Imam dva para hlač, dva puloverja, nekaj majic in oblek ne vržem stran, dokler se ne uničijo. Če se strga in se da popravit, nesem v popravilo šivilji. Dejansko se ne obremenjujem s tem, če me ljudje vidijo v enih in istih oblačilih, ker to ni pomembno. S tem nekako pripomorem k manj odpadkom. Ko nekaj kupim, kupim kvalitetno, tako da traja. Včasih me zamika, da bi kupil kaj novega, se naveličaš. Ampak potem se vprašam, če sem res podlegel potrošništvu, da moram imeti nove in moderne stvari. Zato se trudim biti čim bolj funkcionalen. Če stvar opravlja svojo funkcijo, je to dovolj.
