Čas za Zemljo

Mala nevarnost, ki se je sploh ne zavedamo: Naša oblačila so čista, okolje pa umazano

Ljubljana, 04. 05. 2017 06.11 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min

Plastika onesnažuje. To vemo. Vemo tudi, da si sveta brez nje ne moremo več predstavljati. Toda: ali tudi vemo, da je v okolje spuščamo še več, kot se zavedamo? Na primer takrat, ko si umivamo zobe ali obraz, pa ko peremo perilo ...

Plastika je povsod okoli nas, tudi tam, kjer je ne bi pričakovali. Na primer v oblačilih, kozmetičnih izdelkih … Z njo okolje onesnažujemo, tudi ko jih še uporabljamo.

Govora je o mikroplastiki, kamor uvrščamo plastične delce, velike med 300 mikrometri in pet milimetri. Kaj mikroplastika sploh je, kje jo najdemo in zakaj je nevarna, smo se pogovarjali z doktorico biomedicinskih znanosti Manco Kovač Viršek z Inštituta za vode RS.


Kaj je mikroplastika?

Poznamo primarno in sekundarno mikroplastiko. V prvo skupino sodijo delci, ki v tako majhni velikosti že vstopijo v okolje. "Sem uvrščamo vsa plastična oziroma sintetična vlakna, ki se sproščajo iz oblačil, ostanke avtomobilskih gum, ki nastajajo na primer med zaviranjem, vso mikroplastiko iz kozmetike, mikroplastiko iz abrazivnih sredstev, torej iz kemijske industrije, in plastične pelete iz industrije plastike, ki so osnovna surovina za vse plastične izdelke," je naštela sogovornica. Sekundarna mikroplastika po drugi strani nastaja z razpadanjem večjih kosov plastike v naravi.
 

Piling krema ali plastični sovražnik morij

Ostri delci mikroplastike v kozmetiki, povečani pod mikroskopom. S tem si umivamo obraz.
Ostri delci mikroplastike v kozmetiki, povečani pod mikroskopom. S tem si umivamo obraz. FOTO: Manca Kovač Viršek, Inštitut za vode Republike Slovenije
Morda zveni presenetljivo, a plastika je pogost dodatek kozmetičnim izdelkom. Uporablja se z namenom pilinga, z enim samim pranjem obraza s piling kremo pa v vodo spustimo do 100.000 delcev mikroplastike. Večina konča v morju. Dodajajo jo tudi zobnim pastam, kar se zdi naši sogovornici še posebej sporno. "Kar se tiče zobnih past, je grozljivo, da je to sploh dodano, ker del tega gotovo pojemo," je dejala.

Ker večina potrošnikov deklaracij ne bere, se tega niti ne zavedajo. A plastiki v kozmetiki bi se lahko brez težav izognili, preveriti je treba le, ali je med sestavinami naveden tudi polietilen. Na srečo sta se težave začeli zavedati tudi kozmetična industrija in politika. V ZDA bo tako z julijem letos v veljavo stopila prepoved proizvodnje kozmetičnih izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko, o podobnem ukrepu razmišljajo tudi v Evropi. "Tudi sama kozmetična industrija je že prepoznala ta problem in mnogo proizvajalcev je začelo zamenjevati plastične granule z naravnimi materiali, kot so zdrobljene koščice marelic, zdrob ..." je povedala Kovač Virškova. Žal pa je to le majhen korak – po ocenah Mednarodne zveze za ohranjanje narave (International  Union for Conversation of Nature, IUCN) namreč kozmetiki lahko pripišemo "krivdo" za zgolj dva odstotka mikroplastike v okolju.

Sintetična oblačila naša vsakdanja

V morju so v Sloveniji najpogostejša plastična vlakna, ki pridejo v morje s pranjem oblačil, saj jih čistilne naprave ne zadržijo v celoti.
Večjo težavo predstavlja tekstilna industrija, ki je eden od dveh največjih virov onesnaževanja z mikroplastiko. Možnih rešitev je manj, pa še dražje so. Vendar pa tudi tu nimamo povsem zvezanih rok, veliko je namreč odvisno od kvalitete tekstila. Če so vlakna daljša in zato kvalitetnejša, se tudi manj izpirajo. "Problem je v tem, da se veliko uporablja slabih vlaken in potem se to spere. Sami vidimo, da oblačilo postaja tanjše s pranjem, in to pomeni, da gre res veliko plastičnih vlaken ven," je pojasnila sogovornica. "S pranjem oblačil se plastična vlakna sproščajo v vodo in po komunalnih vodih pridejo do čistilne naprave, kjer se v večji meri usedejo v odpadno blato, še vedno pa zelo velik delež, čeprav naj bi bil po naših ocenah komaj 10-odstotni, preide iz čistilnih naprav v vodotoke. Kljub vsemu še vedno v vodotokih najdemo ogromno plastičnih vlaken. Rešitve zaenkrat še ni," je pojasnila.

Za oblačila se uporabljajo akrilna vlakna, najlon, tudi polieteilen. A če je v primeru kozmetičnih izdelkov dovolj, da preverimo deklaracijo, pri oblačilih ni tako preprosto. "Sintetičnih oblačil je tako veliko, da se jim težko ognemo, še vedno jih bomo kupovali," priznava raziskovalka z inštituta za vode. Poleg tega težko prepoznaš kvaliteto tekstila, se pravi vlaken, in se na tej podlagi odločaš. In če izbereš, na primer, stoodstotni bombaž? Plastika je velikokrat v potiskih, poleg tega pa je zaradi intenzivnega gojenja, pri katerem uporabljajo ogromno vode in škropiv, bombaž že sam po sebi sporen.

Kaj bi bila rešitev?

Z enim samim pranjem perila v pralnem stroju lahko v vodo spustimo več kot 700.000 mikrovlaken,so ugotovili raziskovalci Univerze v Plymouthu. največ vlaken se sprosti z akrilnih oblačil.
"Možna rešitev za preprečevanje vnosa sintetičnih vlaken v vodotoke bi bila nadgradnja pralnih strojev z dodatnimi filtri. Druga opcija pa je čistilne naprave toliko izboljšati, da bi v večji meri zadržala plastična vlakna," je možnosti, ki so nam na voljo, naštela Kovač Virškova.

Strokovnjaki priporočajo tudi označevanje oblačil, glede na to, v kolišni meri se vlakna izpirajo, uporabo biorazgradljivih materialov in razvoj tekstila, pri katerem bi bilo izpiranje minimalno oziroma ga sploh ne bi bilo. 

Gospodinjstva so glavni vir mikroplastike

Plastična vlakna z oblačil in drugega tekstila ob ostankih avtomobilskih gum predstavljajo največji delež mikroplastike v vodah – ta dva vira lahko po ugotovitvah v februarja objavljeni raziskavi IUCN okrivimo za kar dve tretjini vse primarne mikroplastike, ki konča v morjih. In te ni malo. Letno v oceanih konča 9,5 milijona ton plastičnih odpadkov, od tega je med 15 in 31 odstotki primarne mikroplastike, ocenjujejo avtorji raziskave. Njen največji vir ni industrija, to so gospodinjstva.

"Raziskava nam je odprla oči. Naše vsakodnevne aktivnosti, kot sta pranje oblačil in vožnja z avtomobilom, pomembno prispevajo k onesnaženju, ki duši naše oceane in ima lahko katastrofalne učinke na bogato raznovrstnost življenja v njih in tudi na zdravje ljudi," je poudaril generalni direktor IUCN Inger Andersen. V razvitih državah, ki so ustrezno poskrbele za odlaganje in ločevanje odpadkov, je to celo primarni vir onesnaženja s plastiko.

Jadran – plastično morje

Vzorce mikroplastike "lovijo" iz morja s tako imenovano manta mrežo.
Vzorce mikroplastike "lovijo" iz morja s tako imenovano manta mrežo. FOTO: Inštitut za vode Republike Slovenije
Koncentracije mikroplastike v Jadranskem morju so višje kot v drugih morjih, je pa res, da v velikem delu sveta tovrstnih raziskav še niso naredili. Najbolj se Jadranskemu morju približajo rezultati iz severozahodnega dela Tihega oceana.

Mikroplastike je v morju ogromno, Jadransko (in tudi celotno Sredozemsko) pa po tej plati še posebej izstopa. "V Jadranskem morju se še posebej lahko akumulirajo odpadki zaradi njegove zaprtosti in izliva reke Pad, ki s seboj prinaša različna onesnaževala in predstavlja eno tretjino vseh rečnih dotokov v Sredozemsko morje. Poleg tega je v Jadranskem morju tudi zelo gost ladijski transport glede na velikost morja," je razloge za kopičenje plastike navedla Kovač Virškova. Dodaten dejavnik je zelo razvit turizem, ki na obale privablja množice ljudi, in tudi odpadkov je zato več.

Koncentracije mikroplastike v slovenskem morju, ki so jih merili v okviru projekta DeFishGear, so se gibale od 150.000 pa vse do več kot tri milijone delcev na kvadratni kilometer. "Kadar imamo južni veter, nam ta prinese velike zaplate odpadkov z juga s tokom gor," nam je razlog za takšna nihanja pojasnila sogovornica.

Rezultati so sicer primerljivi z rezultati drugih držav na Jadranu, je dodala in pokazala sliko peletov, ki so jih našli ob hrvaški obali in ki so očitno padli z neke tovorne ladje, s kontejnerja: "Tega lahko najdemo veliko tako na slovenski kot tudi na hrvaški obali, in sploh na vseh obalah Jadranskega morja." 

Plastični peleti, ki so jih odkrili ob hrvaški obali in so najverjetneje padli s tovorne ladje.
Plastični peleti, ki so jih odkrili ob hrvaški obali in so najverjetneje padli s tovorne ladje. FOTO: Uroš Robič, Inštitut za vode Republike Slovenije
Kljub velikim količinam plastike otoka odpadkov, kakršnega najdemo v oceanih, na Jadranu ni. "Sta dva vrtinca, kjer se akumulira več odpadkov, ni pa zares otoka," je povedala Kovač Virškova. Odpadki se namreč premikajo s tokovi, kar je odvisno od letnega časa in tudi vremena. V okviru projekta DeFishGear so naredili modeliranje, kako to poteka. "Zanimivo je, da je Tržaški zaliv v vseh letnih časih rdeča cona, nikoli se zares ne očisti, ker je ravno v tem delu eden od teh vrtincev, kjer kroži umazanija" je dodala.

Bolj čiste in manj čiste ribe

Projekt DeFishGear (Sistem ravnanja z odpadno ribiško opremo v jadranski regiji), ki je potekal od novembra 2013 do konca septembra lani, je obravnaval tri področja: 1) onesnaževanje z morskimi odpadki ter njihov ekonomski vpliv na obalne skupnosti, 2) nadzor in zmanjševanje količine mikroplastike v morju ter njene posledice za morske organizme ter 3) zbiranje in recikliranje zapuščene ribiške opreme (mreže) in naključno ujetih odpadkov pri ribolovu.

70 do 80 odstotkov odpadkov pride v morje z rekami, vir je seveda človek. Ko smetimo morje, smetimo tudi lastno hrano. Mikroplastika namreč lahko prehaja po prehranjevalni verigi in s tem predstavlja grožnjo tudi človeku. "Doslej se je iskala v prebavilih rib in tam je bila prisotna. Kakšna je možnost, da prehaja naprej v meso ribe, to, kar mi dejansko pojemo, tega pa še ne vemo," je povedala Manca Kovač Viršek, ki je postregla tudi s podatkom, da vse ribe niso enako čiste. 

V cipljih, ki se radi zadržujejo pri iztokih iz čistilnih naprav, so našli največ mikroplastike, najmanj pa v morskih listih. Orade so bile nekje na sredini. Kot pravi naša sogovornica, "imamo bolj čiste in manj čiste ribe in to predvsem zaradi tega, ker so njihove prehranjevalne navade tako različne". V povprečju so v ribah našli pet, v školjkah pa tri koščke mikroplastike. "Pa še to so v glavnem prevladovala sintetična mikrovlakna," je pojasnila.

Nevarnost za zdravje

So torej opozorila, da ni priporočljivo jesti rib, pretirana? "Na podlagi raziskav o mikroplastiki v ribah še ne moremo odsvetovati rib za prehrano, ker je bilo do sedaj še vseeno narejenih premalo raziskav. Pravzaprav še nič ne vemo o vplivu zaužite mikroplastike na ribje meso," odgovarja Kovač Virškova.

Fragmenti mikroplastike pod mikroskopom
Fragmenti mikroplastike pod mikroskopom FOTO: Špela Koren, Inštitut za vode Republike Slovenije
Nevarni so predvsem aditivi v plastiki, ki so lahko rakotvorni ali pa hormonski motilci. Manca Kovač Viršek
Žal to ne pomeni, da tveganja ni. Nasprotno. Odvržena plastika še kako ogroža tudi naše zdravje. Dodaja se ji namreč veliko aditivov za izboljšanje njenih lastnosti, med katerimi so tudi hormonski motilci, ki se nato sproščajo v okolje, po drugi strani pa nase veže obstojna organska onesnaževala. "To so kemikalije, ki se uporabljajo na primer v kmetijstvu za zatiranje škodljivcev. Obstojna organska onesnaževala imajo zaradi svojih lastnosti visoko sposobnost vezave na plastiko in se na plastiki akumulirajo. Le ta jih potem prenaša po morjih in po rekah in s tem, ko riba zaužije mikroplastiko, zaužije tudi te substance, za katere se je izkazalo, da so rakotvorne," je pojasnila sogovornica. 

Vpliv na biodiverziteto

"Odpadki na vodni gladini močno zmanjšajo svetlobo v sami globini morja, kar vpliva tudi na rast organizmov," je prvega v vrsti negativnih vplivov na življenje v morju navedla naša sogovornica. Naslednji je prenos tujerodnih in invazivnih vrst, "eden ključnih problemov odpadkov v morju". Na (mikro)plastiko se namreč vežejo različni organizmi (mikroorganizmi, alge, tudi višji organizmi), ki jih potem plastika prenaša po morju. To jim je hkrati hrana in transportno sredstvo.

In ko smo pri plastiki kot hrani za mikroorganizme: po eni strani je to slabo, saj pomeni, da na njej preživijo in se širijo na območja, kjer jih prej ni bilo. Po drugi strani pa je dobro. Kaže namreč na to, da so mikroorganizmi sposobni do določene mere razgrajevati plastiko. "Vrst plastike je ogromno, nekatere mikroorganizmi lahko razgrajujejo, nekatere ne morejo. Oziroma nekatere lažje, nekatere težje," je povedala Manca Kovač Viršek. "To se zdaj še raziskuje." 

PREBERITE ŠE: Plastike je v morju že skoraj toliko kot rib. Živali jo pojedo, mi pojemo njih. Po drugi strani pa veliko živali umira v strašnih mukah - zaradi zastrupitev, zadušitev, prebodenih želodcev, lakote kljub občutku sitosti ...

PREBERITE ŠE: Letno porabimo več kot 300 milijonov ton novih plastičnih izdelkov. Polovico uporabljamo manj kot 12 minut. V morja in oceane vsako leto zaide 6,4 milijona ton odpadkov. Po nekaterih ocenah celo več, osem milijonov ton. Tako danes ni niti kvadratnega kilometra morja, ki ne bi bil onesnažen s plastiko.

Umivanje obraza
Umivanje obraza FOTO: iStock

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

KOMENTARJI (13)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Uporabnik4603
05. 12. 2017 15.11
Začnite pri proizvajalcih, začnite pri klavcih, začnite na začetku. Brez veze vse skup. Ah
METKA102
03. 11. 2017 18.16
+1
Kdo je izumil plastiko? On je kriv.
sodelujem
05. 05. 2017 10.42
+1
Ja, ko pa garažno hišo naredijo ali pa stolpnico je pa vse lepo...okolju prijazno bla bla bla....
jonbonslon
04. 05. 2017 12.41
-1
ne zamerite mi,a tega prispevka ne razumem...
yss
04. 05. 2017 11.18
+27
Ni druge rešitve, kot da se vsi vrnemo k domačim, naravnim pripravkom za pranje, kozmetiko, embalažo. Noben problem ni izdelat domače kreme, praška ali čistilnega sredstva. limona, kis,olivno, olje, soda bikarbona... opravijo delo za nas brez drgnjenja, čisto in dišeče. Na trg, ali trgovino pa vrečka iz blaga, ali pletena košara. Enostavno.. !?
_endrug
04. 05. 2017 13.27
-9
yss
04. 05. 2017 13.29
+19
Ki se lahko zaposlijo vokolju prijaznih dejavnostih...
macro
04. 05. 2017 09.29
-6
razlog več zakaj ne grem na hrvatsko
CtrlDelete
04. 05. 2017 10.01
-2
jonbonslon
04. 05. 2017 12.42
+1
delete,če bi ostal tam dol,bi bilo več prostora in zraka za 1000000 Slovencev...
ayrtonsenna
04. 05. 2017 09.17
+37
Problem ki smo se ga začeli zavedati veliko prepozno.
hotchilipoper
04. 05. 2017 08.07
+31
Vse preveč se uporablja razne detergente,zato tudi toliko alergij pri mlajših generacijah,tudi praški v naših trgovinah niso tako kakovostni kot npr pri avstrijcih
korintos23
04. 05. 2017 08.16
+0
Kaj bodo Avstrijci če pa morja nimajo! Lahko na roke perejo.