FOTO: Zapuščeno posestvo sta rešila iz trnovega objema in ga razvila v zeleno turistično destinacijo

Zgodba o eni izmed zelenih destinacij Slovenije se je začela pred 15 leti. Zakonca Urša Kunz in Miha Pupis sta takrat iskala svoj kotiček pod nebom, ki bi bil dovolj blizu Ljubljane, da jima pot v službo ne bi vzela preveč časa, a spet tako daleč, da bi lahko uživala v naravi, obkrožena z živalmi. Ekonomistka in prometni inženir takrat nista vedela, da bodo njune sanje o domu na vasi prerasle v posest, kjer živijo in dihajo trajnostni turizem. Leta 2002 sta kupila zapuščen kos zemlje v Črni vasi na Ljubljanskem barju z razpadajočo hišo, ki jo je preraščalo trnje. Med čiščenjem posestva sta ga ljubkovalno poimenovala Trnuljčica, kasneje pa poenostavila v Trnulja. 

Ko sta kupila posestvo, nista imela niti ene motike, saj nista računala, da bosta na posestvu kmetovala. Nato pa jima je življenje na vasi postalo vse bolj všeč, vožnja v pisarno v Ljubljani pa vse manj. Dve leti kasneje sta najela prvo njivo in zasadila industrijsko konopljo. Postopoma sta se vse bolj začela posvečati kmetijstvu, ker pa jima je bila ekološka usmeritev od nekdaj pisana na kožo, sta že na začetku sklenila, da bosta kmetovala izključno po teh principih. Deset let po nakupu zemljišča sta zgradila še apartmaje in se podala v zeleni turizem ter postala ena od 22 destinacij, ki so vključene v Zeleno shemo slovenskega turizma Slovenia Green. Pogovarjali smo se z lastnico, ki nam je pojasnila, v kakšne malenkosti gredo, da obiskovalcem ponudijo resnično zeleni, trajnostni turizem. 

S čim ste si prislužili znak Slovenia Green Destination? Kaj je potrebno za tak naziv?

Bili smo med prvimi šestimi, ki so dobili ta naziv. Naš naziv se naslanja na tuje znake in takrat smo bili edini v Sloveniji z znakom Bio hotels. To je avstrijska veriga ekoloških hotelov, v katero je vključenih okoli sto hotelov, ki so ekološki in trajnostni. Tam gredo do takih podrobnosti, da moramo denimo v pisarni uporabljati samo recikliran papir. Kontrole so namreč zelo zelo natančne in potekajo dvakrat letno. Mi smo tako na osnovi tega znaka dobili tudi slovenski znak.

Na kaj vse ste pozorni, kako skušate biti čim bolj trajnostni? Kaj vam tudi ta priznanja nalagajo?

Pri kulinariki noben artikel, ki je v skladišču, ne sme biti brez evropskega ekološkega znaka. Brez tega ne sme nič priti v kuhinjo oziroma na mizo. Drugi del kontrole pa je glede vsega ostalega – ali pazimo na to, koliko vode porabimo, ali zbiramo deževnico. Kakšen je material za kurjavo, ali je iz obnovljivih virov? Peremo doma ali vozimo v pralnico? Kakšne pralne praške uporabljamo? Ali goste ozaveščamo v trajnostnem smislu? Ali vsak dan menjavamo brisače in perilo? Ali je kozmetika v apartmajih ekološka? Kako prihajajo zaposleni na delovno mesto? Ali so na voljo električna kolesa in električni avtomobili? Ali se zaposleni trajnostno izobražujejo? Ali so kakšne druge socialne ugodnosti za zaposlene na delovnem mestu in podobno. Po zadnji oceni v okviru verige Bio hotels smo bili na šestem mestu. 

To je sicer tudi najin način življenja, ne promovirava nečesa, česar ne bi tudi midva sama uporabljala in živela. Vso nabavo, vse, kar je potrebno za posestvo, opravljamo z električnim avtomobilom v največji možni meri. Na posestvu nimava nobene stvari, ki bi prispela z letalom do nas. Kolikor je le mogoče, uporabljava lokalno in domače. 

Torej greste do najmanjših podrobnosti v prizadevanjih, da bi bili trajnostni ...

Do najmanjše možne. Pravzaprav res čisto vse. Ločevanje odpadkov je že samoumevno. Skušamo ozavestiti tudi naše goste v tem smislu. Ker če je samo par posameznikov, ki razumejo te stvari, je to premalo. Mora biti cel komplet, od proizvodnje hrane naprej. Moje mnenje je, da če hrana ni pridelana na ekološki način, je potem že toliko onesnaževanja, da ne moreš poimenovati nečesa zeleno ali trajnostno, če kulinarični del ni ekološki. 

Imate kdaj težave, da zagotovite, da so vse sestavine iz ekološke pridelave?

Zdaj smo že tako utečeni, da nimamo težav. Zelo veliko so nam svetovali tudi drugi člani iz verige. Obstajajo tudi grosisti, dobavitelji, ki imajo samo ekološke stvari, tako da ni problem dobiti česarkoli. Je pa seveda težava, ker si z možem želiva, da je čim več z lokalnega trga. To pa je včasih težava, ampak se maksimalno potrudimo. Denimo, naša vinska karta je izključno iz slovenskih vinarjev, ekološko certificiranih. Ker je povpraševanje vse večje, pričakujem, da se bo tudi proizvodna stran začela vse bolj obračati v to smer. 

Veliko ljudi je skeptičnih do teh oznak, predvsem zato, ker obstaja možnost goljufije. Kako vi skušate prepričati ljudi, da to ni zgolj zadnji modni krik?

Načeloma je treba samo te stvari ljudem razložiti, ker je bilo na tem področju mogoče še malo premalo narejeno na področju izobraževanja o tem, kakšne posledice izhajajo iz konvencionalne pridelave. Ekološko naravo ohranja, saj gre za princip, da ne jemlješ od zemlje več, kot ji vračaš. Res je, da se pojavljajo tudi posamezniki, ki skušajo goljufati, ampak take bo trg sam izločil, slej ko prej. Mislim, da bi morale biti na tem področju malo bolj konkretne kazni. 

Pri ekološki pridelavi ne škodujemo zemlji in okolju, ne uporabljamo pesticidov, ne uporabljamo umetnih gnojil. Če se koruza iz konvencionalne pridelave šprica, se naša okopava. Ljudem pa je treba razložiti prednosti ekoloških izdelkov. Če neke stvari ne poznaš, jo pač ponavadi avtomatsko negiraš. 

Prednost vseh, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo, je ta, da bomo našo Zemljo ohranili še za nekaj generacij. S konvencionalno pridelavo je definitivno ne bomo. Že zdaj vidimo, koliko je posledic v naravi, z različnimi pojavi, ki jih do zdaj nismo bili vajeni. To je samo odgovor narave na to, kar počnemo. 

Kako blizu pa vam je ideja "zero waste"?

Nam je, vendar mislim, da je do tega cilja še dolga pot. Ampak se poskušamo podati tudi na to pot. Poskušamo začeti že pri vseh majhnih stvareh, kjer se le da. Ko imamo kakšne dobave, prosimo, da nam ne prinesejo zavito v vrečkah in polivinilu. Ponovno uporabljamo embalažo. Pri nas plastične embalaže praktično ni. Če se le da, je vse v steklu, da je ponovno uporabno.

Apartmajske goste prosimo, da ustvarijo čim manj odpadkov in da te ločujejo. Tukaj je treba narediti veliko majhnih korakov na širokem področju. Mislim, da bodo tudi ljudje počasi dojeli, da ni dobro, da vsakič, ko greš v trgovino, prosiš za vrečko. Naše stare mame so imele vedno vrečke s seboj. 

Poudarili ste, da je za vas pomembno, da ponujate tudi ekološko hrano. Kaj so vaše kulinarične posebnosti?

Restavracija je odprta ob nedeljah, ko skušamo čim več stvari, ki jih sami pridelamo, predelati v kulinarične specialitete. Veliko stvari pripravljamo iz konoplje – od njokov, lazanj, zavitkov. To delamo iz naše moke, imamo lasten mlin in oljarno. Ponujamo naše osličkovo in kozje meso. Ena od naših posebnosti je tudi brezglutenska sladica koruzna strjenka na koruznem biskvitu, ki je narejena izključno iz naših sestavin. Naše živali hranimo izključno z ekološko hrano. Tukaj ni izjem, ni odstopanja od trajnostnega, ekološkega. Živali so ves čas zunaj, ker je to tudi del ekološkega načina prireje živali.

Kaj pa sama gradnja? Kako so zgrajeni objekti?

Objekti so v celoti leseni, les je iz Logarske doline, znotraj je konopljina izolacija, ki je pridelana na naših poljih, uporabili smo glinene omete. Vse je zgrajeno na naraven način in vse so delali slovenski izvajalci. Tudi materiali so v največji možni meri slovenski, razen kakšnih malenkosti, ki niso bile dobavljive v Sloveniji. Tisto smo potem nabavili v tujini, ampak po možnosti iz bližnjih držav. Tudi tukaj smo se držali trajnostnih principov in nismo vgrajevali nobenih umetnih materialov. V samih apartmajih je konopljina posteljnina, konopljine žimnice, konopljine zavese in brisače ... 

Verjetno se marsikdo vpraša: se to splača? Predvidevam, da je bil vložek velik. Se vam ta pokrije?

Absolutno je velik vložek. To ni tek na kratke proge, ampak na zelo zelo dolge proge. Tudi trajnost je tek na dolge proge. To zagotovo ni nekaj, s čimer bi obogatel čez noč. Zahteva precej sredstev, k sreči smo uspeli pridobiti tudi nekaj nepovratnih sredstev iz raznih evropskih skladov. Na dolgi rok bi se to moralo povrniti. Na kratki rok pa moraš računati, da bo težko. Jaz pravim, da imam plašnice in da s te poti ne mislim skreniti. Ali bo tako ali pa sploh ne bo. Ampak jaz mislim, da bo. 

Kako vam koristijo ti certifikati in znaki? Je to nekaj, zaradi česar se gosti odločijo, da vas obiščejo?

Gostom, ki pridejo preko verige Bio Hotels, je to absolutno pomembno. Brez tega sploh ne pridejo. Druga stvar pa so razni portali, kot je booking.com, kjer gostje drugače iščejo nastanitev. Bodisi zato, ker jim je blizu do neke točke, včasih tudi zato, ker je drugje že zasedeno, ali pa zaradi dobrih komentarjev. 

Kakšen pa je profil teh gostov?

Zelo različen. Pridejo mlajši pari, pridejo družine z odraščajočim podmladkom, ni omejitve. Ne bi mogla reči, da je neka generacija k temu bolj nagnjena. Predvsem opažam veliko mladih in tudi starejših, ki so bili takšnega načina nekoč že vajeni. Še najmanj je srednje generacije. 

Kar se apartmajev tiče, so gostje izključno iz tujine. Sem pa tja pride tudi kdo iz Slovenije. To pa zato, ker Slovenci raje na dopust hodimo v tujino. Kar se tiče pa restavracije, pa so gostje vedno bolj domači. Pride tudi kdaj kakšen gost, ki ga nekdo povabi, in reče, da mu bio, eko ne pomeni nič. Ampak če se mu potem lepo razloži, kako, zakaj, kaj to je ...

V vaš koncept ste vključili tudi trajnostno mobilnost. Omenili ste že, da se po nabavo odpravite z električnimi avtomobili. Morda tudi goste spodbujate k bolj okolju prijaznim prevoznim sredstvom?

Veliko ozaveščenih gostov že v Ljubljano pride z vlakom. Gre predvsem za goste z nemško govorečega območja. In to so ponavadi ljudje, ki so tako trajnostno naravnani, da ne želijo niti jesti nekje, kjer ni eko. Kadar imamo takšne goste, smo skoraj primorani ponuditi polpenzion, sicer ne bi prišli. Še preden pridejo, sprašujejo, kako od železniške postaje pridejo do nas. Povemo jim, da pri nas obstajajo tudi že električni taksiji, ampak večina takšnih gostov se raje pripelje z mestnim avtobusom. Tudi če imajo velik kovček s sabo. Pri nas imajo nato v ceno vključeno uporabo koles. Če gredo na kakšen izlet, denimo na Bled, pa se tja odpravijo z vlakom. Takšni gostje tudi mene presenetijo, kako so trajnostno naravnani. 

Udeležujete se tudi različnih turističnih sejmov v tujini. Kakšne so vaše izkušnje, ko omenite, da prihajate iz Slovenije. Jo prepoznajo kot zeleno destinacijo?

Nekateri ja, nekateri ne. To je zelo različno. Žal se še vedno zgodi, tudi v Nemčiji, da ne vedo, kje je Slovenija, kaj šele, da bi vedeli, da je zelena. Tako da je to tudi del našega poslanstva – izobraževanje, ki ga moramo narediti, da bodo vsaj vedeli, kje je Slovenija in da bodo videli, da smo precej drugačni. Mislim, da si to tudi lahko privoščimo, da ustvarimo butični, zeleni turizem. Slovenske stojnice na sejmih so vedno zelo zelene in se to precej poudarja.  

Kako najti dobro razmerje med tem, kaj se ekonomsko izplača, in tem, da je takšen trajnostni turizem dostopen širši množici in ne le tistim, ki imajo nekaj več pod palcem?

Seveda je ekonomski vidik vedno prisoten, ni pa to v prvem planu. Pri trajnostnem razvoju bomo vztrajali tudi za ceno, da bo kdaj kakšen gost manj, da bodo pa tisti, ki jih to zanima in si želijo na ta način živeti. Drži pa, da je ta trenutek ta način nekoliko dražji, ker je ekološko in trajnostno dražje.

Običajen način gradnje bi bil zagotovo cenejši, kot je bil ta. Da bi se dali na trg pod ceno, si ne moremo privoščiti, saj imamo obveznosti, ki jih moramo poplačati. Upamo, da bo trajnostno vse bolj zanimivo za ljudi in da se bo gospodarstvo toliko popravilo, da ljudje tega ne bodo dojemali kot nekaj, kar je predrago. 

Pred leti je bil velik del Črne vasi poplavljen. Kako pa ste pripravljeni na takšne stvari?

Na te stvari se nikoli ne moreš povsem pripraviti. Vemo, da živimo na tem območju in da se nam to lahko vedno spomladi in jeseni zgodi. Pripravljeni smo do neke mere tako, da vemo, kam spraviti živali in stvari, če bo poplavljalo. Na to je pač na Barju treba računati in se potem v dani situaciji čim prej odzvati. To se ponavadi ne zgodi čez noč. Voda naraste v parih dneh in do takrat se je treba organizirati in zadevo rešiti. 

Če se dotaknemo še malo aktualnih ekoloških težav, ki jih imamo v Sloveniji. Kako takšne katastrofe, kot je bila denimo na Vrhniki, lahko vplivajo na zeleni turizem? Vemo, da vplivajo tudi na samo življenje ljudi. Kako vi gledate na te stvari?

To je vsekakor črna pika za zeleni turizem. Kako je možno, da se v tako kratkem času zgodita dve takšni zadevi – Vrhnika in Ljutomer. Morali bi se poglobiti v to, kako se v prihodnje temu izogniti. Pristojne institucije se bodo morale s tem bolj ukvarjati. Vsekakor pa bomo morali biti na tem področju bolj pazljivi. Žal negativna informacija zelo hitro zakroži, bistveno prej kot pozitivna. In potem popravljati takšne slabe stvari je zelo težko. Upam, da se to ne bo več dogajalo, saj ima lahko dolgoletne posledice predvsem za lokalno prebivalstvo. 

Slovenija je zelo bogata z naravnimi lepotami, pogosto pa se v bližini nahajajo kakšni industrijski obrati. Kako bi morali tovrstne objekte bolj pametno umeščati v okolje?

Mislim, da imamo veliko lokacij, kjer bi jih lahko umestili brez večje škode. Ampak ker so vsi ti postopki tako težavni, če želimo narediti kakršne koli spremembe, se potem podjetja držijo tistih lokacij, kjer že imajo ta dovoljenja.

Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali smo mi dežela za industrijo. Naša glavna industrija bi moral biti zeleni turizem.

Koliko je Slovenija ozaveščena, da moramo iti v tej smeri? Kakšna so vaša pričakovanja za prihodnost zelenega turizma?

Deloma smo že ozaveščeni, vendar na splošno pa še vedno premalo. Spodbudno je, da se začenja tudi v šolah vedno bolj poudarjati te stvari, razne eko šole in podobno. Če se bo začelo že pri otrocih, potem od tam naprej rastejo te izkušnje, pričakovanja, način življenja. Včasih so rekli, da starega konja ne naučiš vleči voza. Prepričevanje prepričanih je težka naloga. Če pa se začne na pravi način in že pri mladih, pa mislim, da se da tukaj veliko narediti. Smernice so pravilno zastavljene in če se bo na tem delalo, bo tudi Slovenija še naprej lahko ostala zelena.