FOTO in VIDEO: Z razmišljanjem, da se avta ne da deliti, ostajamo v prejšnjem stoletju

Pred mesecem dni je potekal evropski teden mobilnosti, ko smo veliko govorili o trajnejših načinih prevoza, tudi o tako imenovanem car sharingu ali souporabi vozila. To je zgolj ena od možnosti družbi in okolju prijaznejšega osebnega prevoza, ki v Sloveniji še ni pretirano znana (poznamo prevozi.org, kjer gre v bistvu za skupno vožnjo oziroma carpooling, pa Avant2go, kjer za določeno plačilo souporabljate električna vozila, ki so last podjetja), medtem ko je v tujini ta praksa poznana že vse od 70. let prejšnjega stoletja in se je izkazala za zelo učinkovito. Pri nas je zanimanja in predvsem razumevanja za te oblike prevoza še vedno zelo malo. Še vedno smo miselno v prejšnjem stoletju, še posebej takrat, ko govorimo o našem odnosu do sobivanja človeka s človekom.

Naslov članka ’Zakaj ne bi izkoristili vozila, ki večino časa stoji na parkirišču’, ki govori o car sharingu, ki je bil med drugim tudi osrednja tema letošnjega tedna mobilnosti, večina najprej razume kot napad na osebno lastnino, zato je več kot očitno, da bomo še lep čas s svojo miselnostjo ostali v prejšnjem stoletju.

So pa tudi takšni ljudje, ki iščejo alternativne možnosti prevoza z željo, da bi konkreten del svojih prevoznih stroškov oklestili. Če jih zraven vodi še misel, da so nekaj več naredili za naše okolje, še toliko bolje. Medtem ko večina dvomi, da si je možno deliti vozilo (to namreč na glavo postavlja cel kup priljubljenih slovenskih rekov, kot so: v španoviji še pes crkne; avta, ženske in zobne ščetke se ne deli in pa avto je nujno zlo), pa trem prijateljem to uspeva že leto in pol. Vsi trije sicer priznavajo, da gre za zahteven izziv, ki pa se jim zaenkrat še izplača.

Souporaba, ki deluje že leto in pol

Trije Ljubljančani - Aleksander, Peter in Janez so se aprila lani odločili, da začnejo eksperiment, s katerim so želeli predvsem znižati svoje izdatke za prevoz. Ker so v tem videli tudi okoljske in zdravstvene prednosti, je bila odločitev za souporabo vozila še lažja. Misel, da je avto nujno zlo v Sloveniji, zavračajo. Avto jim služi zgolj kot dodatna možnost prevoza, saj večino svojih dnevnih poti prepešačijo oziroma opravijo s kolesom. Ko to ni izvedljivo, uporabijo javni prevoz, medtem ko jim avto, ki si ga delijo, služi bolj kot prevozno sredstvo za izlete, počitnice, obiske sorodnikov, zadnje čase pa zaradi narave dela tudi za terensko delo izven Ljubljane. Vsi, ki ne živijo v Ljubljani in njeni bližnji okolici, so sedaj zagotovo že na bojnih položajih, češ da oni ne morejo kolesariti v mesto, da primestni javni prevoz ni učinkovita alternativa in da na vasi ni vse dosegljivo v radiu nekaj kilometrov. Trojica prijateljev se tega prav dobro zave, zato svojega razmišljanja nikomur ne vsiljuje. Sami so ocenili, da je zanje zadeva izvedljiva in finančno ugodna, zato jo priporočajo tudi drugim, ki zmorejo preseči razmišljanje povprečnega Slovenca. 

Solastništvo kot test prijateljstva

Celoten projekt se je začel aprila lani, ko sta Peter in Aleksander sprejela odločitev, da kupita avto nižjega srednjega razreda, ga registrirata, zavarujeta, na spletu naredita koledar, kamor vpisujeta načrtovano uporabo vozila, se dogovorita glede stroškov vzdrževanja in vseh ostalih pravil uporabe. Kmalu se jima je pridružil še tretji prijatelj Janez. Ena od ključnih lastnosti, ki je potrebna, da takšen eksperiment sploh lahko deluje, je obstoj zaupanja. Brez tega ne gre. "V bistvu je to bolj test našega prijateljstva," malo v šali pravi Aleksander in doda, da je zelo priročno, če vsi člani ekipe živijo blizu skupaj, saj je tako lažja koordinacija. Vse ostalo je stvar dogovora.

Delijo se vsi stroški. Gorivo, parkirnine in kazni plačuje vsak sam

Osnovna pravila njihovega skupnega lastništva so naslednja: skupni stroški nakupa, zavarovanja in vzdrževanja vozila se delijo na tri. Gorivo, parkirnine in morebitni prekrški so breme posameznika. Rezervoar goriva mora biti po uporabi vedno poln. Uporabo si napovejo v skupnem spletnem koledarju in deluje po principu kdor prvi vpiše, prvi pelje. Seveda se med sabo uskladijo, če pride do kakšnih nenačrtovanih sprememb in nekdo nujno potrebuje avto. "Vse je stvar dogovora," opozarjajo moji sogovorniki. Na začetku so imeli zgolj dva avtomobilska ključa, kar je predstavljalo nekaj logističnih težav, zdaj imajo tri ključe in je zadeva še lažja.

Avto posodijo oziroma oddajo tudi drugim, seveda ob soglasju vseh treh. Ob reku, da se avta, ženske in zobne ščetke ne posoja, se samo zasmejijo. Zanje je avto zgolj prevozno sredstvo, in še to dodatno, saj večinoma pešačijo in kolesarijo. Opozarjajo, da bi morali ljudje preseči takšna zastarela razmišljanja. "Ugotoviš, da v bistvu lahko stvari spremeniš le pri sebi," pravi Aleksander.

Sogovorniki, ki imajo za seboj že leto in pol solastništva, priznavajo, da so zadnje mesece njihove potrebe po vozilu nekoliko večje, zato pogosteje prihaja do situacij, ko bi nekdo od njih potreboval avto, pa je le-ta zaseden. A tudi to zaenkrat uspejo rešiti.

En lastnik, trije uporabniki

Ker v Sloveniji zakonodaja glede skupnega lastništva šepa, je lastnik avta Peter, nanj pa je napisano tudi zavarovanje. Ostala dva imata pri AMZS prijavljeno mednarodno dovoljenje za uporabo, da nimajo težav pri uporabi vozila v tujini. Prekrškov ni bilo veliko, saj so zgledni vozniki, zgledno vožnjo pa pričakujejo tudi od drugih, ki se usedejo za volan njihovega vozila. "Avto posodimo pod pogojem, da ga ne zalotimo parkiranega na zelenici, kolesarski stezi ali pločniku," je glede posojanja drugim jasen Peter.

Vsi trije imajo sicer pešačenje in kolesarjenje raje kot vožnjo z avtom. Ne samo, da je bolj zdravo (zanje in za okolje), pač pa je tudi najcenejše. Peter opozarja, da je kolo odlično prevozno sredstvo v večjih mestih, tudi v Ljubljani, ki ti prihrani precej časa. Ne ustavi ga niti dež, prav tako ne pozna izgovora, da potrebuješ avto za večje nakupe. Tako je iz trgovine domov s kolesom prepeljal tudi velike tovore, kot je nova vzmetnica, pa dve avtomobilski pnevmatiki, cevi itd.

Bolje enega dobro izkoristiti, kot tri slabo

Po vseh analizah stroškov so ugotovili, da je bolje, da so lastniki enega dobro uporabljenega vozila, kot pa da bi bili lastniki treh slabo izkoriščenih vozil. Čeprav jih dvomljivci v car sharing ne priznavajo, so prednosti tudi okoljske. Manjši ogljični odtis, ker ni potrebna izdelava treh vozil. Seveda to pomeni tudi manj odpada. Manjšo potrebo po parkiriščih in s tem več prostora za zelenice. Ker si avto delijo, je uporaba bolj racionalna, to pa pomeni manjšo obremenitev okolja z izpusti. Resda je pri več različnih uporabnikih življenjska doba avtomobila praviloma krajša, a so vsi trije zelo podobni vozniki, ki na avto pazijo, zato predvidevajo, da bo zdržal dlje časa.

To so njihovi izračuni, ki govorijo v prid souporabe

Nakup avtomobila znamke Ford Focus 1.4, letnik 2005, prevoženih 204.000 km je znašal 2022,87 evra oziroma 674,29 evra na osebo.

Obvezne dajatve 2017 so bile: zavarovanje 368,63 evra, tehnični pregled 33,97 evra, registracija 18,54 evra, prometno dovoljenje 1,32 evra, letna dajatev za uporabo vozila 96 evra, odjava vozila iz prometa 10,95 evra, pooblastilo za vožnjo vozila v tujini 40,99 evra, vinjeta 110 evrov, kar skupaj znaša 680,40 evra oziroma 226,80 evra na osebo.

Vsi tehnični stroški do sedaj so veliki servis (jermena, olje, filtri) 220 evrov, zadnji brisalec 5,5 evra, zimska tekočina za čiščenje stekel 6,5 evra, žarnica 7,1 evra, amortizerja prtljažnika 40 evrov, ličarstvo 110 evrov, motorno olje 1 liter 11,87 evra, levi sprednji brisalec 10,65 evra, kar skupaj znese 441,62 evra oziroma 147,20 evra na osebo.

Trenutno se ta trajajoči eksperiment, kot so ga poimenovali, vsem trem obrestuje. In to je zanje glavno. Na negativne odzive ljudi se ne ozirajo. Večina jih je do souporabe vozila kritična, ker ne presežejo zastarelega razmišljanja in so osredotočeni na materialne dobrine, so prepričani moji sogovorniki. "Če bi vsak od nas imel svoj avto, bi porabil precej več," opozarja Peter. Janez dodaja: "Avto stane, tudi če stoji na parkirišču. Če ga rabiš malo, je posamezna vožnja strašno draga."