Preživel strelo na Triglavu: zgodba o izgubah in neizmernem optimizmu

Pred več kot triinpetdesetimi leti se je poleti zgodila ena najhujših nesreč v slovenskih gorah, ki je za vedno zaznamovala življenje takrat trinajstletnega Dareta Vidica z Dobrave pri Kropi. Skupina štirinajstih najstnikov se je med počitnicami podala na Triglav, a se je po udaru strele na sedlu Malega Triglava v dolino vrnilo le trije, med njimi tudi Vidic. Strela je zahtevala življenja petih mladih fantov, šest jih je bilo poškodovanih. Dogodek, ki je v hipu spremenil otroke v odrasle, je povzročil duševne rane, ki jih Vidic predeluje še danes, svojo pretresljivo izpoved pa je zdaj delil tudi skozi film in knjigo.

Ob večerih se dogodka še vedno spominja, vendar pa danes o njem lahko govori brez velikega stresa, saj, kot pravi, živi normalno življenje. Vendar pot do te normalnosti ni bila enostavna. Po prihodu domov se spominja živčnega zloma, nenadzorovanega premikanja udov in besed dežurnega zdravnika: "Vse bo dobro."

Čeprav bi se danes zdelo nenavadno, da bi se otroci sami odpravili na Triglav, je bilo to pred 53 leti nekaj povsem običajnega. Kot je pojasnil Vidic, takrat ni bilo avtocest, avtomobili so bili redkost, telefoni niso obstajali, televizijski sprejemniki pa so bili v vaseh redki. Otroci so se veliko družili, učili so se tudi prevzemati odgovornost in pomagali staršem pri delu. To je bil čas, ko so v šolo in na postajo hodili peš, saj prevozi z avtomobili niso bili pogosti, pove. Ta stopnja samostojnosti je bila ključna za njihovo vzgojo in dojemanje življenja v tistem obdobju.

Na podlagi njegove pretresljive izkušnje je nastal film z naslovom 'Triglav: Pot odrešitve', ki bo doživel premiero na Festivalu gorniškega filma. Film je scenaristično oblikovala Vidicova žena Biba Jamnik Vidic, režiral pa ga je Rožle Bregar. Napovednik filma je pretresljiv in jasno kaže na bolečino, ki jo nosi zgodba. Dare Vidic je film videl le enkrat na predpremieri, občutki so bili neopisljivi. Priznava, da je potreboval dva do tri dni, da je dojel videno, saj se mu je zdelo, da gleda dva filma: enega na platnu in drugega, ki se je v njegovih mislih neprestano vrtel nazaj.

Odločitev za pripovedovanje zgodbe po vseh teh letih je bila za Vidica izjemno pomembna. Dolga leta je čutil, da se spomin na nesrečo izgublja, da se vaščani in skupnost o njej niso več pogovarjali. Ključni trenutek je bil leta 2007, po smrti njegove prve žene, ko je dojel, da mora ohraniti spomin na prijatelje, ki jih je izgubil na Triglavu. Ta potreba je bila očitno terapevtska in nujna za ohranitev kolektivnega spomina na tragični dogodek.

Vidicove življenjske izgube pa se žal niso končale zgolj s tragedijo na Triglavu. Leta 1991 je doma v zibelki našel mrtvega štirimesečnega sina Luko, nato pa je deset dni pred 44. rojstnim dnem izgubil tudi svojo ženo Rezko. Kljub vsem nepredstavljivim udarcem usode Dare Vidic pravi, da je večni optimist z močno voljo do življenja. Nesreča na Triglavu, ki je bila izjemno težka, mu je paradoksalno dala izjemno življenjsko moč. Očitno se je boril in se bori naprej, ceni življenje in se zaveda, da brez vizije in notranjih vrat, ki se ne zaprejo, ter brez prepričanja, da je življenje lepo, danes ne bi bil, kjer je, je dejal.

Praktičen način, kako se je Vidic spravil nazaj v življenje, so bili izleti v naravo, zlasti v visokogorje. Visokogorje je postalo zanj magično: nad gozdno mejo, nad 2000 metri, se je svet zanj spremenil. Tam so vse skrbi utekle, počutil se je hvaležen in pomirjen kljub travmatičnim izkušnjam, ki jih je doživel. V gorah je dobesedno nabiral moč in vsakič, ko se je vrnil domov, je bil izredno pomirjen in zadovoljen, je povedal v pogovoru. To dokazuje, da se narava lahko uporablja kot močno orodje za celjenje ran duše. Skupaj z ženo sta sodelovala tudi pri njegovi knjigi z naslovom 'Strela z jasnega', kjer je zapisal svoje spomine.

Predelal je šele prvo travmo, je povedal – triglavsko nesrečo –, smrti sina in žene pa še ni. To kaže na dolgotrajnost procesa žalovanja. Svojega Camina, kot imenuje svojo pot, še ni dokončal. Njegovo sporočilo gledalcem, ki se tudi soočajo s težkimi izkušnjami, je preprosto: "Življenje je lepo. Gremo naprej proti svetlobi, proti soncu. In to nas vedno, vedno spravi v dobro voljo, pozitivnost, nasmeh, pa seveda do svojih bližnjih bodimo prijazni."