Za Dee Dee Bridgewater pravijo, da je najboljša pevka generacije, ki ji pripada (1950). Začela je z očetovim jazzovskim triom v Michiganu, nadaljevala pa z nekdanjim možem Cecilom Bridgewaterjem, Maxom Roachem, Horaceom Silverjem in Dizzyjem Gillespijem, če naštejemo samo nekaj najbolj znanih.
Njen zadnji album This Is New je gotovo njena velika mojstrovina. O tem priča že razkošna in do potankosti izdelana zunanja podoba z izčrpnimi podatki in vsemi besedili, kot se za tako zasnovano ploščo tudi spodobi. Dee Dee se je namreč odločila posneti zbirko pesmi slovitega nemškega skladatelja Kurta Weilla.
Izbrala je prgišče skladb, ki so nastale v letih od 1929 do 1948 in za katere so besedila napisali Brecht, Ira Gershwin, Ogden Nash, Maxwell Anderson ter še nekateri drugi, naročila aranžmaje pri nekdanjem možu in s številčno močno mednarodno ekipo glasbenikov posnela v vseh pogledih izvrstno Weillovo pesmarico. Tako je predvsem zato, ker so ne le lahkotni in skoraj klasični jazzovski aranžmaji, ampak tudi vokalne izvedbe povsem v funkciji sijajnih Weillovih pesmi. Vse je lepo usklajeno, tako da zlahka razumemo pogosto ironična besedila in pomenu sledeče melodije.
