Deep Purple so v slabe dve uri dolgem koncertu prepletali stare uspešnice z novimi skladbami in tistimi iz osemdesetih let. Odziv je bil, kot je bilo pričakovati, najboljši pri starih in legendarnih, ki so bile večinoma odigrane zelo dobro, uvodni 'Highway Star', 'Strange Kind Of Woman', 'Smoke On The Water', 'Space Truckin'', 'Lazy', 'Speed King' in zadnje skladbe na koncertu Black Night. V nasprotju z zvokom na zadnji studijski plošči 'Bananas', ki precej spominja na sedemdeseta leta, je bil žal nekoliko moteč zvok kitare, ki je preveč spominjal na osemdeseta leta.
Kot predskupina je nastopila legendarna jugoslovanska zasedba iz sedemdesetih let, September, ki se ji je, potem ko so z nastopom končali tudi Deep Purple, zahvalil in jih pohvalil celo pevec Ian Gillan.
Pred koncertom smo se pogovarjali z basistom, ki je v skupini vse od leta 1969, Rogerjem Gloverjem, kitaristom Stevom Morsom, ki se je skupini pridružil pred desetimi leti, in klaviaturistom Donom Aireyem, ki je zamenjal Jona Lorda, originalnega člana, ki je zasedbo zapustil po prejšnji turneji.
Dolge turneje so za človeka velik napor. Kako vzdržujete kondicijo? Nič alkohola?
Glover: Pravzaprav ne počnemo nič posebnega. Odrekanje alkoholu pa ni smiselno saj te le-ta naolji in podmaže. Sicer pa gre za precej nezdrav način življenja, veliko sedenja…
Morse: Vsi trije zelo radi hodimo. Ko pridemo v mesto, kjer bomo igrali, se ponavadi sprehodimo. Ko izstopimo iz avtobusa, je občutek podoben tistemu, ki ga doživi zapornik, ko ga izpustijo na prostost. Avtobus je kot celica. Zato tudi redno telovadim, tako kot nekateri zaporniki, in tako vzdržujem telesno pripravljenost.
Ste torej naveličani turnej?
Glover: Turneja, ki jo zaključujemo, je zelo dolga in naporna, ena najdaljših doslej. Kljub temu pa so turneje del mojega življenja in bi težko živel brez njih.
Morse: Na turneji so trenutki, ki so precej naporni, na primer čakanje na letalo, dolge vožnje z avtobusom, odsotnost družine… Najprijetnejši del vsega pa je seveda koncert sam, in ko si rečeš: 'končno spet na odru'. Takrat ne razmišljaš o problemih, saj počneš najbolj naravno stvar.
Glover: Zelo pomemben del tega je tudi odziv občinstvo, ki nam lahko da veliko energije.
Ali obstaja razlika med občinstvom v Evropi in v ZDA, kjer ponavadi obiskovalci koncerta sedijo?
Morse: Največja razlika je oddaljenost. Pogosto se zgodi, da je prva vrsta od odra oddaljena več kot 15 metrov.
Gospod Don, ste novi član v skupini. Kako se počutite v čevljih Jona Lorda? Ste imeli kaj treme pred prvim koncertom z zasedbo?
Airey: Ne, čevlji so moji, sam sem si jih kupil (smeh). Da, veliko treme sem imel, ker nisem imel dovolj časa za priprave in preigravanje skladb.
Kaj menite o samostojnih ploščah Ritchieja Blackmora?
Glover: Še nobene nisem poslušal.
Morse: Jaz jih poznam in so mi všeč. Gre za evropsko folk glasbo in za zelo različne stile na sploh. Je zelo dober glasbenik. Karkoli naredi, zveni zelo dobro.
Ste se kdaj slišali ali srečali, potem ko je zapustil zasedbo?
Glover: Ne. Razen enkrat, povsem naključno, v nekem baru v New Yorku. Spila sva pijačo in se malo pogovorila.
Kdo pripravi izbor skladb, ki jih odigrate na posameznem koncertu?
Glover: Gre za zapleten postopek. Najprej se med seboj stepemo, potem pa se odločimo (smeh). Ponavadi se skupaj pogovorimo in se odločimo. Vse skupaj je odvisno od različnih dejavnikov. Nekatere skladbe sploh ne delujejo, tako kot bi morale, v živo.
Kakšne zvrsti glasbe poslušate na avtobusu, ko ste na poti?
Glover: Na avtobusu je večinoma tišina, da si lahko, če želimo, povsem odpočijemo.
Morse: Ko smo prihajali v Ljubljano, smo obstali v gneči, Roger pa je poslušal rusko folk glasbo, ki je zvenela skoraj tako kot škotska.
Glover: Ponavadi poslušamo glasbo vsak posebej na slušalkah.
Morse: Nazadnje sem poslušal indijsko instrumentalno glasbo.
Glover: Mislim, da nihče izmed nas ne posluša glasbe, z vrha prodajnih lestvic. Kot glasbenik poslušam glasbo, ki me stimulira. Lahko je kakršnakoli glasba; afriška, klasična, folk, blues…
Airey: Nekoč smo zavili v specializirano trgovino s heavy metal glasbo. Ko sem na polici zagledal ploščo Judy Garland iz leta 1952, mi jo je prodajalec podaril, ker je plošča na polico očitno zašla po pomoti.
Je to vaša zadnja turneja?
Glover: Ne, razen če ne pride kaj vmes. Ali morda veste kaj, česar mi ne vemo?
Morse: Če se samomorilski napadalec ne bo razstrelil na našem odru, to ne bo naša zadnja turneja.
