Vprašanje politične odgovornosti ni samo zadeva, ki bi bila v celoti prepuščena posameznikovemu političnemu občutku ali osebnemu moralnemu kodeksu. Je tudi politični, ne nazadnje pa ustavnopravni institut. Zato za človeka, ki je politik in kot politik predsednik države, velja zelo podobno kot na primer za ministra. Minister mora odstopiti, kadar gre nekaj zelo narobe v resorju, ki ga je prevzel. To stori iz naslova objektivne odgovornosti. Pri tem se njegova osebna odgovornost ne ugotavlja. Pri nas se prepogosto zgodi, da funkcionar le prizna odgovornost, odstopi pa ne. Potem se sklicuje na to, da je bilo to, kar se je zgodilo, zanj in za resor dobra šola, ki mu bo pomagala, da bo v prihodnje delal bolje. To je nevzdržno politično razmišljanje. Tudi zelo neetično. V tem smislu je tisto, kar se je zgodilo, lahko samo šola za novega ministra, z novo objektivno politično odgovornostjo za delovanje resorja, ki ga prevzame.
Na politični funkciji človek prevzame odgovornost tako, da se umakne, odstopi ali da ne poskusi znova. Če pa ne odstopi, se ne umakne in poskusi znova ter zgolj prizna odgovornost, je to nekaj drugega. Prevzemanje odgovornosti zato ni samo vprašanje politične etike, ampak tudi vprašanje vsebine političnih in ustavnopravnih konceptov.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.