Turk: 'Župan Kangler mora odstopiti.' Pahor: 'Odstop je Kanglerjeva odločitev.'

Samo z nedostojnim sprenevedanjem, neodgovorno ravnodušnostjo in političnem žaljenjem ljudi je mogoče zanikati tako zelo očitno dejstvo, da so ulični protesti ljudi (če se le izvajajo miroljubno) vsebinsko upravičeni, prepričljivo legitimni. Glede tega je jasno in odločno stališče predsednika Türka tisto, kar državljani od predsednika upravičeno in nujno pričakujejo. Tako gre razumeti tudi njegovo jasno sporočilo, da mora župan Kangler odstopiti, ker s svojim ravnanjem, s svojo javno retoriko in politično držo žali dostojanstvo ljudi. Kanglerjevi nastopi v zadnjih dneh so bili očitna in nesprejemljiva provokacija upravičeno razvnetega in v njihovi razžaljenosti jeznega ljudstva. Privoščil si je celo skrajnost arogance in posmehljivosti: odhod na dopust! Temu je pred dnevi prepričljivo pritrdil tudi pravnik Miro Cerar.

Nasprotno pa gre kot politično nevzdržno in neodgovorno oceniti stališče Pahorja, da je vprašanje odstopa stvar osebne presoje in odločitve župana Kanglerja. Še manj sprejemljiva pa je njegova misel, da bi odstop Kanglerja, ki bi bil rezultat uličnih protestov, prispeval k raširitvi uličnih protestov po celi državi. Takšno politično nedostojnost je treba odločno zavrniti! Zato je toliko težje sprejeti kot politično spodobno tudi zatrjevanje Pahorja, da naj se ga jemlje kot "glas upanja ljudi" in kot "rešitelja krize."

Predsednik kot predstavnik vsega ljudstva ima primarno politično, moralno, pa tudi pravno dolžnost, da prepozna razloge za krizo in nezadovoljstvo ljudi. Predsedniku se ne sme dovoliti politične strategije ugajanja, poskusa biti všečen toliko ljudem na obeh političnih polih, ki bi mu omogočala zanesljivo izvolitev na položaj. Človek, ki daje svoj politični interes pred obči interes, svoje koristi v vlogi funkcionarja pred koristi države in ljudi, ni prepričljiv kandidat za predsednika države. Nenazadnje pa se samo po sebi postavlja vprašanje, ali lahko očitni krivci za stanje v državi, tj. politiki in državni funkcionarji, čez noč postanejo rešitelji? Najverjetneje ne.