Jeffords je bil že dlje časa v sporu z glavnino stranke, ki se je za njegov okus pomaknila preveč na desno. Republikanci so ga sicer še v sredo skušali zadnjič prepričati, naj ostane na njihovi strani, ter mu ponujali položaje, zakonodajne ugodnosti, skratka vse, o čemer pred nekaj dnevi niso hoteli niti slišati. Jeffordsova odločitev je sicer danes sprožila besne odzive med republikanskimi senatorji, ki so ga že primerjali z Benedictom Arnoldom, narodnim izdajalcem med ameriško vojno za neodvisnost. Jeffords je postal prvi senator, ki je kdajkoli v ameriški zgodovini izstopil iz stranke, ki je imela v tem domu večino.
Število republikancev in demokratov v senatu, ki igra v ameriški politiki odločilno vlogo, je bilo doslej povsem enako, vendar pa so imeli republikanci doslej oblast zaradi odločilnega glasu podpredsednika ZDA Dicka Cheneyja, ki je po ustavi obenem tudi predsednik senata. Z Jeffordsovo odločitvijo pa bodo demokrati sedaj dobili glas večine, kar pomeni, da bodo prevzeli vodilne položaje v senatnih odborih, glavno besedo pa bodo imeli tudi pri določanju dnevnega reda senata. Predsedniku Bushu se s tem obetajo resne težave pri nominaciji zveznih sodnikov, ki jih mora potrditi senat, kot tudi na zunanjepolitičnem področju.
Demokrati bodo imeli od junija naprej, ko bo začel uradno veljati Jeffordsov prestop med neodvisne, 50 sedežev v 100-članskem senatu, republikanci pa le 49. S tem ko imajo demokrati glas večine avtomatično odpade vloga podpredsednika ZDA kot jezička na tehtnici v prid republikancem. Cheney je seveda še vedno predsednik senata in ima še vedno pravico oddati svoj glas v primeru neodločenega izida glasovanja, vendar njegov glas republikancem več ne daje potrebno večino za ohranitev vodilnih položajev v senatnih odborih. V teh odborih se rojeva zakonodaja, vendar pa demokrati ne bodo mogli brez dogovora z Belo hišo ali senatnimi republikanci uveljaviti svoje zakone. Republikanski senatorji imajo, tako kot so imeli doslej demokratski, možnost, da zaustavijo sprejem zakona s parlamentarnim zavlačevanjem, vsak zakon pa začne veljati šele ko ga podpiše predsednik ZDA. Senat se bo torej znašel v neke vrste pat poziciji, ki jo bo moč preseči le z dogovorom. Po drugi strani pa hkrati velja, da ne predsednik Bush in ne republikanski senatorji ne bodo mogli prodreti s preveč konservativnimi predlogi.
