Ekskluzivno poročilo članice odprave in novinarke 24UR Maje Roš
8. julij
Vso noč so bučali podirajoči se seraki - odtrgane ledene gmote in proti naši dolini valeči se plazovi... Zanimivo, kako Tomaž, ne da bi jih videl, natančno ve, od kod prihajajo. "Poljska smer," obstane mu korak, beseda, celo dih. Pri naslednjem grmenju: "Shellova smer". "Tudi moji seraki so se ponoči podirali," pove zjutraj. Sama se zbudim že ob petih. Ko se zavem, kje sem, z vso radovednostjo odprem zadrgo šotora – da bi Rupalsko steno videla v celoti. A oblak jo objema vse do tal.
Začne deževati. Med zajtrkom – čapatiji, omlete in na mleku kuhani ovseni kosmiči – in tako bo vsak dan – Tomaž napove, da bosta z Alešem vseeno šla. Zavem se, da tukaj ne bo izbire glede na vreme. Da izpelje željeno, si je namreč Tomaž izbral določen čas, zato bo, zdaj je očitno, hitel.
Z daljnogledom opazuje začetek Messnerjeve smeri, kolikor se je pač vidi. Ni zadovoljen, prej zaskrbljen. Čeprav je dobra novica ta, da so Korejci že opremili smer do višine 7.600 metrov. Včeraj nas je namreč obiskal korejski vodja odprave. Tri mesece se že mučijo v steni. Od skoraj osemdesetih dni, kolikor so pod južno steno Nange Parbat, v sosednji dolini kot mi, pa je bilo le sedem dni primernih za plezanje. "Kamenje. Stalno pada kamenje," zmaje glavo Korejec.
Tri člane so že zadeli – eden je z zlomljeno nogo v bolnici, druga dva sta jo odnesla s poškodbami. Jamrajo tudi zaradi mraza – v bazi je manj kot deset stopinj, na 7000 metrih pa minus 35! "Kar niti ni tako slabo," se Tomažu zaiskrijo oči, "bolje kot vročina pred dvema letoma!" Odpravo so Korejci podaljšali še za 25 dni. Vzdušje pri njih si predstavljam kot ujetega ptiča tožbo. Domačini pa se ne morejo načuditi, da so jim v bazo znosili že 128 kokoši in 23 koz. Jajc v dolini ni več, vsa hrana pa ima dvojno ceno... Da bi ohranili kondicijo, saj jim mišično maso, razloži zdravnica Anda, zmanjšuje višina, tečejo po nekaj kilometrov na dan.
Tomaž, Aleš in kuharski pomočnik odrinejo z velikimi nahrbtniki, v katerih je hrana, šotor in spalne vreče za opremljanje ABC (ang, advanced base camp), torej nekakšen podaljšek baznega tabora, ki bo postavljen na višini 4.400 metrov. Odhod ni prav vesel, dež je spral vso dobro voljo z nas vseh. Premočena ste že, preden sploh odrineta... "V dobri psihični kondiciji odhajata, katera podpira zastavljen cilj," namigne Nataša.
Medtem se s Stipetom ukvarjava s tehniko. Sončne celice, generator, dva prenosna računalnika, trije satelitski telefoni, na četrtega je priklopljena satelitska povezava. Generator utihne na deset minut. Nekaj je narobe ... Poskušava montirati film za oddajo 24 ur, a prav zdaj že eno uro ni satelitske povezave.
Anda šiva rokavice od Tomaža, kar nekaj parov je strganih, Nataša se ukvarja z goro, a ker je ves dan zavita v oblake, njene energetske sporočilnosti ne more razbrati.
Dve uri in pol po njunem odhodu zaškrta postaja. Javita se z višine 4400 metrov, kjer postavita šotor - ABC, in povesta, da bosta kljub slabemu vremenu nadaljevala. Ob petih ponovno zaškrta. "Snemajte naju, sva že pod enko," veselo zveni Aleš.
In res ju zagledamo skozi daljnogled, Stipe ju s teleobjektivom slika. Dve pikici na belem plazu snega med temnimi skalami sta vidni tudi s prostim očesom. Nad njima le še siva megla. "Sva na 5000. Zdaj bova obrnila, lačna sva, pa ne juhce, mesa!" Saj res! Čez dan sta dva domačina pripeljala k nam belo ovčko in črno kozo. Za zakol. Kar pred nami bi ju, če ne bi Nataša vztrajno trmarila, da ne, ne in ne! Vsaj v bazi ne, ker prinaša nesrečo. Tako so ju zaklali le nekaj sto metrov pod bazo... Še kar dežuje. Vlažno je že vse, obleka, lasje, notranjost šotorov. Da bi se le ustavilo ...
"Kljub oblačnosti kaže gora svojo moč na svoj način," tik pred mrakom vidi Nataša. Tudi vzdušje se popravlja. Alpinista bosta sicer sestopila v trdi temi, ob pol desetih zvečer, a, tako je bilo slišati po postaji, izjemno zadovoljna. Trmasta Kamničana, pač!
