Bistrica: majhna reka, velika zgodba

Po ljudskem izročilu se pod posebnimi, magičnimi pogoji: ko preteče natanko sto let in se v določeni skrivnostni noči, ob natančni uri in minuti, sama od sebe podre stara bukev, v njej zaredi viza. Legenda pravi, da je to strašna pošast, ki je močna in nevarna kot zmaj. In tako naj bi pred davnimi leti v velikanski bukvi ob potočku, ki se izliva v Bistrico, živela viza, ki je bila mirna, dokler je imela dovolj hrane. Mimo podrte bukve pa je vsak večer hodil reven delavec, ki ga je nekega dne premamil njen vonj. Odrezal si je vejico in jo poskusil ter ugotovil, da je imela okus po pečenih ribah. Od takrat si je vsak večer privoščil bukev in postajal vse močnejši, vizi pa je začelo primanjkovati hrane, kar jo je razjezilo. Nad območjem se je razbesnela silovita nevihta in viza se je izvila iz svojega gnezda, potoček pa je narastel v mogočen veletok, pograbil bližnji trg in ga skupaj z vizo odnesel vse do Črnega morja, kjer naj bi na dnu ležal še danes. V Podsredi Starega trga več ni, ostalo je le še ime kraja, na mestu, kjer Bistrica zavije proti vzhodu.

Legenda je del kulturnega izročila Kozjanskega, ki ga je skozi stoletja močno zaznamovala reka Bistrica. Njeno bogato dediščino – od geološke zgodovine in živalskega sveta do starih obrti in ljudskega izročila – danes predstavlja tudi stalna razstava na gradu Podsreda.

"Reka Bistrica in njeni potoki so nanosili v dolino fino glino, ki so jo ljudje že od bronaste dobe naprej uporabljali v lončarstvu. Naši lončarji v Podsredi so največ prvovrstne sive gline, ki je veljala za najboljšo, pridobili na območju, ki mu pravimo Veliki travnik. Morali pa so včasih kopati zelo globoko, da so prišli do nje," je ob predstavitvi projekta udeležencem lončarske delavnice pojasnila Veronika Gradišek iz Javnega zavoda Kozjanski park. Ti so si nato iz gline izdelali majhne skledice z odtisom lista vinske trte. Obiskovalci pa so na Gradu Podsreda spoznavali tudi nekatere druge legende, rastline ter živali, ki živijo v in ob reki Bistrici.

Bistrica je osrednja reka zavarovanega območja Kozjanski park, ki od izvira do izliva v reko Sotlo preteče kar 32 kilometrov. Posebnost reke pa je, da je velik del njenega naravnega toka ohranjen, poudarja geologinja Mojca Kunst iz Javnega zavoda Kozjanski park.

"Izvira v enem gričevnato hribovitem predelu kot majhen potoček. In potem začenja od tam teči po trših triasnih kamninah, starih od 150 do 250 milijonov let, si ustvarja strugo, manjše in večje okljuke in eno pomembno dolino, kjer so se potem razvila naselja Lesično, Kozje in Podsreda. Zanimivost pa je soteska med Trebčem in Zagajem, kjer bi reka mogoče šla drugo pot, ampak je naletela na trde dolomitne kamnine in ji ni preostalo drugega, kot da si je nekako vrezala pot v kamnine. Ta soteska je v velikem delu neprehodna in znotraj nje je življenje bolj kot ne prepuščeno vsem naravnim dejavnostim – živalstvo in rastlinstvo gresta svojo pot, zato ker človek tukaj nima velikega vpliva," je pojasnila Kunstova.

Prav zaradi dobre ohranjenosti Bistrica velja za enega najlepših vodotokov vzhodne Slovenije. Med Podsredo in Bistrico ob Sotli je ustvarila slikovito sotesko, ki jo strokovnjaki označujejo za eno najbolje ohranjenih rečnih sotesk v vzhodni Sloveniji. Tu danes živijo potočne postrvi, potočni raki, črna štorklja, povodni kos in številne druge redke vrste.

Razstava obiskovalce popelje skozi različne značilnosti Bistrice – od njene geološke zgodovine do vodne in obvodne flore ter favne. Posebno mesto imajo tudi procesi in pojavi, ki jih reka ustvarja s svojim tokom: erozija, transport in odlaganje materiala, meandri, prodišča, slapovi in rečne terase.

Na razstavi in delavnicah so obiskovalci spoznavali živalske vrste, ki so povezane z rečnim okoljem, med drugim vidro in bobra, ter druge prebivalce vodnih in obvodnih habitatov.

"Reka je v dobrem stanju. Kljub temu, da je ob reki kmetijstvo, ni onesnažena. Vsake toliko časa izvajamo kemijsko analizo, raziskujemo fosfate, nitrate, amonijak. In skozi vse te analize se vidi, da je reka čista. Vrnil se je potočni rak koščak in tudi to je en pomemben dokaz, da je reka čista. Tudi ribe so se vrnile, čeprav bi si jih v reki želeli še več," pravi Kunstova.

Biosferno območje Kozjansko in Obsotelje je sicer tudi del Unescove mreže biosfernih območij in velja za eno biotsko najbogatejših območij v Sloveniji.

Razstava je del širšega projekta Rad imam (r)eko, ki je povezal partnerje iz Slovenije in Italije, biosferna območja, ekološke kmetije in lokalne skupnosti. "Namen projekta je spodbujanje lokalne pridelave, samooskrbe, predvsem na zavarovanih in biosfernih območjih, spodbujanje ekološkega kmetovanja in iskanje priložnosti v tovrstnem kmetovanju," pravi Bojana Žaberl, direktorica Razvojne agencije Sotla, ki upravlja Lokalno akcijsko skupino (LAS) Obsotelje in Kozjansko, ki je bil vodilni partner projekta.

V središču projekta je bila prav reka Bistrica kot simbol povezovanja, poleg razstave pa so razvijali tudi inovativne turistične produkte, uredili učni poligon "od njive do vilic" z mobilno kuhinjo v Veliki Polani, pripravljali delavnice in si izmenjevali dobre prakse. V projektu sta sodelovala še Lokalna akcijska skupina Pri dobrih ljudeh 2020 ter partnerski LAS iz Sicilije. "V Italiji smo imeli tudi organiziran ogled primera dobre prakse, kjer smo spoznali zelo dober način sodelovanja med lokalnimi pridelovalci glede samega trženja njihovih pridelkov," je še dodala Žaberlova. Italijanski partnerji pa so Slovenijo obiskali že v začetni fazi projekta, kar je omogočilo vzpostavitev trajnega partnerstva in prenos znanja.

Projekt je bil sofinanciran v višini 189.929,91 evra iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja 2014–2020 preko Ministrstva za kmetijstvo v okviru pristopa LEADER/CLLD, del sredstev pa so zagotovili partnerji sami. Vključeval je tudi pomembne naložbe v opremo za ekološke kmetije ter zasaditve avtohtonih sadnih sort, ki prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in kulturne krajine. 

"Tovrstni projekti dopolnjujejo zavest in ozaveščenost prebivalcev o ohranjanju narave, naravnih danosti in vodotokov, ki so po zadnjih klimatskih spremembah izjemno nujni za samo kmetijstvo, za razvoj kmetijske pridelave, pri tem pa tudi za samooskrbnost našega območja," poudarja Milena Krajnc, županja Občine Kozje. Kot pravi, je na območju občine aktivnih okoli 380 kmetij, od tega pa se jih okoli 10 odstotkov ukvarja z ekološkim kmetovanjem, a se število ekoloških kmetij iz leta v leto povečuje. Tudi zaradi takšnih pobud in projektov.

Tudi Žaberlova v projektu vidi predvsem dolgoročno priložnost za lokalno okolje. Kot pravi, je poleg ozaveščanja o pomenu naravne dediščine pomembno, da lokalne skupnosti same prepoznajo potrebe in pobude, ki jih je mogoče uresničiti s podporo evropskih sredstev.

Podobno razmišlja tudi Kunstova, ki v ohranjanju narave vidi priložnost za trajnostni turizem, ekološko kmetovanje in kakovostnejše življenje lokalnega prebivalstva. Morda je ravno to največja vrednost projekta Rad imam (r)eko. Da obiskovalca spomni, da reka ni zgolj vodotok, ki teče mimo, pač pa je del identitete prostora, vir življenja, navdiha in zgodb.