Ko je lük več kot le čebula: kako v času UI ohraniti stare kmečke tradicije

V Oranžeriji dvorca Dornava je na stolu sedela starejša gospa, vedrega duha, ki je skrbno preštevala glavice čebule. "Deset, enajst, dvanajst," je naštela. "Pripravljam si, da bom pletla lük. Moramo imeti lepo 'spucan' lük, pa slama mora biti ržena in fajn namočena, da se ne trga. Na enem 'krencu' mora biti 12 lükov," nam je pojasnila Marija Cizelj, članica Turistično etnografskega društva Lükari iz Dornave, ki šteje že krepko čez 80. let. 

12 glav čebule – eno za vsak mesec v letu – je začela spretno prepletati v dolgo kito oziroma "krenec", kot ji pravijo tukaj. Njeni prsti so slamo zvijali z mojstrskimi gibi, ki se jih je naučila od svojih prednic. "To poznam že od malega, ko sem hodila v osnovno šolo in so se moji starši ukvarjali z lükom. Pa smo že takrat doma pletli," pravi. Sama danes te spretnosti prenaša že na tretjo generacijo, na svoje pravnuke. "Še vedno to počnemo. Potem pa ta lük nekam obesimo, kjer ni vlage, in ga uporabimo, ko ga potrebujemo," pripoveduje. 

Da dediščina ostaja živa le, če si vzamemo čas in voljo, da jo pokažemo in predamo novim generacijam, se strinjajo tudi v Etnografskem društvu Cigani Dornava. "Vedno več mladih zanima narava in to, kako si lahko pomagamo z naravo, rastlinami, ne pa s kemikalijami," pravi članica društva Mateja Mihajlovič. Zato vsako leto vključujejo mlade pri gojenju, obiranju, sušenju in predelavi zelišč. "Iz teh zelišč nato delamo različne zeliščne pripravke, kot so olja, kreme, tinkture, čaji," našteva. 

Med mladimi članicami društva je tudi 16-letna Karin. "V društvo hodim že od malega, pripeljala me je babica," nam je zaupala v cvetlično opravo oblečeno mlado dekle, ki je prosto soboto preživelo ob stojnici, na kateri so zeliščarke razkazovale in prodajale svoje pridelke in izdelke. "Tukaj se povezujemo z drugimi ljudmi in sklepamo tudi nova prijateljstva," je še dejala Karin in dodala, da jo žene predvsem ohranjanje tradicije. 

Na drugem koncu so za veliko mizo ob izurjeni gospodinji tri deklice gnetle testo in delale dolge svaljke, s katerimi so nato oblikovale mrežo za pito. "Tukaj delamo lükovo pito. To je sladica, sladka čebulna pita. Na isti način se pripravlja kot jabolčna pita. Čisto svežo čebulo narežemo na majhne koščke in z njo nadevamo sladko testo," nam je med gnetenjem povedala Irena Cigula iz Društva gospodinj Občine Dornava. "Imamo osem mladih članic. Na njih prenašamo svoje znanje, tradicijo in recepte. Če jim ne bomo pokazali, kaj smo nekoč jedli, tega ne bodo nikoli spoznali," je jasna. 

Tradicija teh krajev pa je močno zaznamovana s čebulo oziroma lükom, kot mu pravijo tukaj. "Ustvarjamo več stvari na podlagi čebule. Rdeča čebula je sladka in da kar dober okus za sladico," nas je hitela prepričevati, saj je zaznala dvignjene obrvi na obrazih naše ekipe. Za mnenje smo povprašali najstrožje kulinarične kritike – otroke. Ena od deklic nam je potrdila, da je že jedla lükovo pito. "In kakšen je okus? – Meni je dobra. – Se čuti čebula, ali se je ne čuti? – Tako, čisto malo se čuti," nam je zatrdila Mia. In čez kakšno uro, ko je bila pita spečena, sva se tudi s fotografom prepričala, da čebula v sladki piti niti ni tako napačna, kot morda zveni. 

"Na dogodku smo predstavili tradicionalne jedi v Občini Dornava, izvedli kulinarične delavnice, pa delavnice ročnih spretnosti. Predstavila se je osnovna šola, predstavili so se otroci iz vrtca, in večina društev, ki so v občini Dornavi s svojimi jedmi in izdelki," nam je povedala Natalija Kovše, vodja projekta in direktorica občinske uprave, ki je zaslužba za celotno zasnovo, pripravo in izvedbo programa. S svojim strokovnim vodenjem in predanostjo tradiciji je izpeljala že drugi obsežen projekt, namenjen ohranjanju kulturne in kulinarične dediščine Dornave.

"Pravi dornavski lük je malo bolj ploščat in se sveti svileno bakreno, ko ga prerežemo, pa ima notri vijolične črtice," nam je pojasnila Domžalčanka Olga, ki se je pred več desetletji omožila v Dornavo in posvojila lükarske tradicije. Prav lük je tisto, na kar so Dornavčani najbolj ponosni in kar jih tudi povezuje s prebivalci bližnjega naselja Donja Dubrava, ki leži onkraj meje.

Dornava se je že pred leti povezala s to hrvaško občino, s katero so našli skupno točko na kulinaričnem področju. "Kulinarika obeh občin je zelo podobna, predvsem jedi iz čebule. Oni imajo sicer svoj način priprave jedi. V določenih delih so zadeve podobne, je pa tudi veliko razlik, tako da je dodana vrednost pri tem povezovanju. Marsikateri okusi so bili za nas neznani, pa so nam zdaj dosti bližje in obratno," nam je pojasnil župan Občine Dornava Milan Šilak. 

Prav čezmejno povezovanje pri ohranjanju in promociji bogate kulinarične ter kulturne dediščine je tudi cilj projekta Tradicija brez meja, ki povezuje obe občini in ki poteka v okviru programa Interreg Slovenija-Hrvaška 2021-2027 ter nacionalne kampanje EU projekt, moj projekt. S skupnimi delavnicami, predstavitvami in dogodki so v zadnjem letu okrepili čezmejno sodelovanje, spodbudili lokalne ponudnike ter ljudem približali tradicionalne okuse in običaje obeh regij.

"Takšni dogodki nas spominjajo, da tradicija nima meja, povezuje kraje in ljudi, generacije in različne skupnosti. Ob skupni mizi, ob glasbi, običajih in pripovedih hitro ugotovimo, da imamo veliko več skupnega, kot se nam morda zdi," je v svojem sobotnem nagovoru na dogodku poudaril dornavški župan. "Evropski projekti dobijo svoj pravi pomen takrat, ko njihove rezultate začutijo ljudje, ko prispevajo k razvoju kraja, povezovanju skupnosti, ohranjanju naše dediščine in ustvarjanju novih priložnosti," je dodal. 

Prvi čezmejni projekt skupaj z občino Donja Dubrava so izvedli že lani. Sodelovanje se je začelo s kulinaričnimi in rokodelskimi predstavitvami, danes pa zajema tudi sodelovanje šol, društev in drugih lokalnih organizacij. Projekt po besedah župana dokazuje, da evropska sredstva niso zgolj številke v proračunih. "Evropska sredstva veliko doprinesejo k čezmejnemu povezovanju. Verjetno bi drugače težje našli poti za tovrstno sodelovanje," je odkrit župan. 

Eden od pomembnih ciljev projekta pa je predvsem prenos tradicionalnih znanj na mlajše generacije. "Včasih je bilo veliko dela na poljih, v gozdovih in tako dalje. Ljudje so se morali znajti za prigrizke in malice. Vzeli so tisto, kar je zrastlo doma na vrtu oziroma na njivi in te stvari na različne načine kombinirali. Danes pa gredo te jedi v pozabo, zato je takšna prireditev izredna priložnost, da tudi naši najmlajši vidijo, na kakšen način so se včasih pripravljale jedi," je poudaril Šilak. 

S kulinaričnimi delavnicami, predstavitvami, medgeneracijskim sodelovanjem in vključevanjem lokalnih ponudnikov projekt krepi lokalno identiteto, spodbuja turizem ter ustvarja nova partnerstva med skupnostmi.