'Le še nekaj sto jih je bilo': na Ljubljanskem barju rešujejo ogrožene vrste

"Katere dvoživke poznate?" je skupino osnovnošolcev vprašala sodelavka Krajinskega parka Ljubljansko barje. "Varan," je izstrelil deček iz skupine otrok, ki so glave stikali okoli steklenih terarijev. V dveh so se plazili močerad in pupki, v enem pa čepeli žabici. Osnovnošolci so nato skupaj ugotavljali, kje živijo dvoživke, zakaj žabe odlagajo jajčeca v vodo in kako se iz paglavcev razvijejo odrasle živali. Nekaj korakov stran so spoznavali življenje ptic, ki gnezdijo na travnikih, in kako se razvijajo ogroženi metulji, ki jih je v naravi vse težje opaziti.

Na predstavitvi projekta PoLJUBA so mali obiskovalci pobližje spoznali skrite prebivalce Ljubljanskega barja. Območja, ki se na prvi pogled zdi kot nepregledna ravnica travnikov, jarkov in njiv, a je v resnici preplet izjemno dragocenih življenjskih prostorov. Nekateri med njimi zaradi človekovih posegov vse hitreje izginjajo, z njimi pa tudi živalske in rastlinske vrste, ki so od njih odvisne.

Ena najbolj presenetljivih zgodb projekta PoLJUBA je zgodba barjanskega okarčka, ki od nekdaj naseljuje mokrotne travnike Ljubljanskega barja. A prihodnost tega metulja je v zadnjih desetletjih postala tako negotova, da so strokovnjaki njegovo populacijo šteli v zgolj nekaj sto osebkih. "To je metulj, katerega samo ena populacija se je še nahajala v letu 2018 na območju med Škofljico in Igom. Populacija je bila res majhna, šlo je za tam med 300 do 500 osebkov. Če pri žuželkah, kot je metulj, štejemo osebke, potem vemo, da je populacija zelo ogrožena," nam je pojasnila Petra Hladnik, naravovarstvena svetnica v Javnem zavodu Krajinski park Ljubljansko barje in vodja projekta ŽivoLjuB, s katerim nadaljujejo aktivnosti projekta PoLJUBA.

Da bi metulju dali novo priložnost, so ga začeli gojiti. Oplojene samice so odvzeli iz narave in jih namestili v posebne insektarije, kjer so na rastline odložile jajčeca. Iz njih so se razvile gosenice, ki so se hranile s travami in šaši, nato pa se zabubile. Ko so se iz bub razvili metulji, so jih vrnili v naravo. "V enem letu se zgodi ta cikel preobrazbe od jajčeca do metulja, ki se ga nato vrne v naravo," pravi Hladnikova.

S tem so na območju naravnega rezervata Iški morost vzpostavili novo podpopulacijo barjanskega okarčka, ki je v zadnjih letih štela med 30 in 70 osebkov. A kot poudarja Hladnikova, to še zdaleč ne pomeni, da je vrsta rešena: "To je dolgotrajen proces, ki ga je treba tudi desetletja ponavljati, da se populacija tako okrepi, da se lahko samostojno spet poveča oziroma da številčnost ne upada več." Gojenje metuljev se zato nadaljuje tudi v projektu ŽivoLjuB.

A tudi če strokovnjakom uspe vzgojiti na stotine metuljev, njihovo vračanje v naravo ne bo uspešno, če tam ne bodo imeli primernih življenjskih razmer. Barjanski okarček je namreč vezan na posebne mokrotne travnike z modro stožko. Prav ti pa so zaradi intenzivnega kmetijstva, spreminjanja travnikov v njive in izsuševanja zemljišč vse redkejši. Barjanski okarček je postal eden od simbolov boja za ohranitev mokrotnih travnikov. "Ko enkrat izgubiš pestrost teh travišč, je zelo težko nazaj vzpostaviti travnik tak, kot je bil," pojasnjuje Hladnikova.

Obnova travnikov je lahko celo zahtevnejša in dolgotrajnejša od gojenja ogroženih metuljev. Potrebna so ustrezna semena in rastline, s katerimi je mogoče postopoma ponovno vzpostavljati značilno rastlinsko pestrost. Obnova lahko traja več let, uspeh pa ni zagotovljen. "Z varovanjem vrste varujemo tudi njen življenjski prostor, v tem primeru so to travniki z modro stožko. Barjanski okarček je tako krovna vrsta, s katero potem varujemo cel ekosistem," poudarja Hladnikova.

Na Ljubljanskem barju so se mokrotni travniki v zadnjih desetletjih močno skrčili. K temu so prispevali intenzivnejše kmetovanje, poglabljanje odvodnih jarkov in spreminjanje travnikov v obdelovalne površine. Dodaten izziv so podnebne spremembe in vse bolj sušna poletja.

Zato pri ohranjanju narave ni dovolj zaščititi posamezne živali. Ohraniti je treba celoten ekosistem, v katerem živijo. To pa pomeni, da je bilo treba zagotoviti, da se z zemljišči ravna skrbno, zato so jih v okviru projekta odkupili.

Prav obnovi in ohranjanju takšnih življenjskih prostorov na območju Ljubljanskega barja je bil namenjen projekt PoLJUBA. Projekt, ki se je zaključil septembra 2023, je bil vreden 4,31 milijona evrov. Sofinanciran je bil v višini 4,12 milijona evrov, od tega je 80 odstotkov prispevala Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, preostalih 20 odstotkov pa Republika Slovenija.

Z evropskimi in državnimi sredstvi so izboljševali stanje treh ogroženih habitatnih tipov, ene rastlinske in sedmih živalskih vrst. Ukrepi so zajeli 177 hektarjev zemljišč, kar predstavlja le 0,13 odstotka celotnega območja Krajinskega parka Ljubljansko barje. Med drugim so obnavljali mokrotne travnike, izboljševali vodne razmere, urejali življenjske prostore za dvoživke in močvirsko sklednico ter izvajali ukrepe za ohranitev travniških ptic in ogroženih metuljev.

Najzahtevnejši del projekta je bil odkup zemljišč. "Na Ljubljanskem barju je lastništvo zelo razdrobljeno," poudarja Hladnikova. Zato so morali sodelavci projekta navezati stike s številnimi lastniki. V času izvajanja projekta so opravili več kot 200 obiskov lastnikov, sklenili 91 pogodb za odkup zemljišč s skupno 110 prodajalci in 42 skrbniških pogodb. "Odkup je bil zelo pomemben za samo varstvo, da lahko trajno upravljamo s travnikom, še posebej, ker so obnove zelo dolgotrajne in potekajo tudi desetletje," pravi Hladnikova.

Direktor Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje Janez Kastelic poudarja, da je prav možnost dolgoročnega upravljanja zemljišč ključna za uspešno varstvo narave. "To lahko delamo samo tam, kjer smo lastniki zemljišč oziroma upravljavci zemljišč," pojasnjuje.

V okviru projekta PoLJUBA so odkupili več kot 100 hektarjev zemljišč, s čimer so ustvarili pogoje za njihovo dolgoročno obnovo in vzdrževanje. "Večinoma je šlo za zapuščena zemljišča ali močno spremenjena zemljišča, tako da smo najprej izvedli obnovo in jih sedaj vzdržujemo," dodaja Kastelic.

Na Ljubljanskem barju lahko o preživetju posameznih vrst odloča tudi nekaj tako vsakdanjega, kot je košnja trave. Ena od ogroženih ptic, ki so jim v projektu namenili posebno pozornost, je kosec. Gre za travniško ptico, ki gnezdi na tleh, skrita med visoko travo. "Če recimo gredo lastniki zemljišč kosit travo ravno v času, ko kosec tam gnezdi, lahko nehote uničijo gnezda in mladiče," je pojasnila naravovarstvena svetovalka Marinka Kržič. V Sloveniji gnezdi med 300 in 400 koscev, od tega največ prav na Ljubljanskem barju.

Zato so v okviru projekta spodbujali prilagojeno košnjo in puščanje nepokošenih pasov, kamor se lahko ptice in njihovi mladiči umaknejo.

Kastelic pojasnjuje, da je način vzdrževanja travnikov odvisen od vrste in habitata, ki ga želijo ohraniti: "Košnja je prilagojena posamezni vrsti in posameznemu habitatu. Ampak bistveno je, da imamo škarje in platno v rokah. Le tako lahko zagotovimo obstoj ogroženih živalskih vrst."

Krajinski park je v okviru projektov kupil tudi kmetijsko mehanizacijo, s katero lahko zaposleni sami skrbijo za zemljišča. Tako niso odvisni od zunanjih izvajalcev, vzdrževanje pa je po Kasteličevih besedah tudi cenejše.

Čeprav se je PoLJUBA zaključila leta 2023, se varstvo ogroženih vrst in obnova njihovih življenjskih prostorov nadaljujeta. V Krajinskem parku Ljubljansko barje trenutno izvajajo več projektov, med njimi ŽivoLjuB, ki nadgrajuje ukrepe iz PoLJUBE. Kastelic pravi, da so evropska sredstva za njihovo delo izjemno pomembna.

"Prijavljanje na razpise za projekte je ena od izredno pomembnih nalog Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje, saj s tem lahko izvedemo bistveno več ukrepov za ohranjanje vrstnih habitatov," poudarja.

Po njegovih besedah v parku trenutno izvajajo osem projektov v skupni vrednosti skoraj devet milijonov evrov. Z njimi želijo nadaljevati obnovo življenjskih prostorov in izboljševati razmere za najbolj ogrožene vrste.

A pri tem opozarja, da uspehov na posameznih zemljiščih ni mogoče samodejno enačiti z izboljšanjem stanja vrste na celotnem Ljubljanskem barju. Interne ocene namreč kažejo stanje na projektnih območjih, za celovitejšo sliko pa so potrebni širši in dolgoročni monitoringi.

Obnova mokrotnih travnikov, reševanje redkih metuljev in skrb za ptice, ki gnezdijo v travi, se morda komu zdijo nekaj postranskega, kar nima stika z vsakdanjim življenjem. Toda naravovarstveniki opozarjajo, da je od zdravih ekosistemov odvisna tudi kakovost našega življenja.

"Mi se moramo zavedati, da okolje in naravo ohranjamo zaradi nas, ne zaradi okolja in narave," poudarja Kastelic. Narava nam namreč zagotavlja čisto vodo, zrak, rodovitno zemljo in številne druge dobrine, brez katerih ne moremo živeti. Zato je po njegovih besedah vlaganje v ohranjanje narave tudi vlaganje v našo prihodnost.

In prav zato so na predstavitev projekta povabili tudi najmlajše. Da bi se že zgodaj naučili prepoznati bogastvo narave, ki jih obdaja, in razumeli, zakaj jo je treba ohranjati. "Varovanje narave ali pa nek odnos do narave se začne v mladih letih," pravi Hladnikova.

Otroci so z delavnic odnesli nova spoznanja o pogosto spregledanih prebivalcih Ljubljanskega barja. Morda se bodo naslednjič, ko bodo zagledali travnik, spomnili, da se med travami skriva življenje, ki ga pogosto niti ne opazimo. In da je včasih za njegovo preživetje odločilno že to, da travnik ostane nepokošen nekoliko dlje.