'Ne sprašujemo, zakaj niso dokončali šole. Vprašamo jih, kako so'

Ob našem prihodu v mariborski Andragoški zavod, kjer ima prostore PUM-O+ Maribor, je 19-letna Zoja Koletnik v kuhinji pripravljala piškote in juho – udeleženci programa so namreč prav tisti dan pripravili pogostitev za upokojene sodelavce zavoda. "Nisem naredila mature oziroma naredila sem tri od petih predmetov in ko mi je potekel status dijaka, sem se prijavila na Zavod za zaposlovanje. Svetovalka mi je predlagala ta program," nam je med oblikovanjem mareličnih žepkov povedala 19-letnica.

Danes ima jasen cilj: "Da na koncu tega programa, torej s spomladanskim rokom končam maturo oziroma dva predmeta, potem pa grem naprej študirat."

Podobno se je na izobraževalni poti zalomilo 21-letnemu Ramadanu Zečaju: "Nisem naredil zaključne mature slovenščine in zdaj se tukaj učim slovenščine ... Imam željo, da to zaključim." Za program je prav tako slišal od svetovalke na Zavodu za zaposlovanje. Zdaj vsak delovni dan v tednu med 8. in 14. uro preživi v PUM-O+, trikrat na teden pa ima vmes še inštrukcije slovenščine.

Njegov cilj je jasen: dokončanje srednje zdravstvene šole in zaposlitev v zdravstvu.

Posamezniki se v program lahko vključijo za največ 10 mesecev, vanj pa lahko vstopijo kadarkoli med letom. Projektno učenje mlajših odraslih poteka po urniku, podobno kot služba. Na jutranjem sestanku se najprej seznanijo s tem, kaj bodo tisti dan počeli. "Vsak dan je malo drugačen. En del je namenjen delavnicam za predajanje nekega znanja. Drugi del je malo bolj kreativen. En del pa je namenjen za individualno delo," na kratko opiše Gregor Weiss.

Gregor je danes mentor programa PUM-O+, a še pred dvema letoma je bil tudi sam udeleženec. "Hotel sem samo vzpostaviti rutino nazaj. Moj cilj je bil, da se spravim iz hiše," pravi. Tudi sam takrat namreč ni dokončal šolanja in je posledično "izpadel iz sistema" ter bil prepuščen samemu sebi: "Kar se mi tu zdi najbolj pomembno, je to, da sem se počutil, da nekam spadam. Ja, znanje in vse ostalo ti pomaga, ampak se mi zdi, da je bolj pomembno, da imaš tu dom stran od doma, da nekdo vzpostavi tvojo rutino, da se počutiš varnega ..."

Prav Gregorjeva pot od udeleženca do mentorja je ena najuspešnejših zgodb mariborskega programa. Ključ do uspešne vključitve nazaj v izobraževalni sistem ali trg dela pa je prav ta občutek varnosti, ki ga nudijo udeležencem, poudarja mentorica Anja Poredoš. "Delamo na njihovi samozavesti, samopodobi, nagovarjamo ta občutek varnosti, ki ga naši udeleženci nimajo. Dostikrat pridejo nekako ranjeni, z neko stalno napetostjo, obrambo, in mi poskušamo nuditi ta prostor, kjer bodo slišani, kjer bodo varni. In šele nato, ko se počutijo varne in slišane, jim to daje ta prostor za učenje," pravi.

Program temelji na projektnem učenju. Nekateri projekti trajajo celo leto, drugi pa le krajše obdobje. "Eden takšnih je recimo PUM-O+ garden, pa razni DIY projekti, ravno smo se učili, kako narediti obešalnik ... Imamo tudi kuharske delavnice, kar je del nekih veščin, del odkrivanja samega sebe. Projekti so vezani na interese posameznikov in skupin. Recimo, nekateri se ukvarjajo z glasbo, z režiranjem filmov ... Potem pišejo življenjepise, bolj poglobljeno se pripravljajo na kakšne intervjuje, imajo tudi simulacijo intervjuja z našo direktorico. Se pravi, gre za neko neformalno učenje v vseživljenjskem smislu,"pravi Poredoševa.

21-letni Amadej Janšek pri sebi vidi pozitivno spremembo: "Da sem dobil nove prijatelje, komunikacija, pa da sem se naučil, kako se obnašati tukaj." Njegov cilj je preprost: dobiti službo in izkušnje.

V program je lahko hkrati vključenih največ 24 udeležencev, ki so razdeljeni na tri mentorje. Ti si vsak dan vzamejo za vsakega udeleženca tudi čas, da se z njimi pogovorijo o stiskah, ki jih pestijo. "Delo je kar dinamično, raznoliko. V bistvu imamo zelo širok razpon nekih osebnih profilov, situacij ... Marsikaj, kar si mogoče nisem mislila, da bom doživela, sem tukaj že doživela z udeleženci. Pozitivno, pa tudi kaj malo bolj negativnega, ali pa težkega," pravi mentorica Neja Lah.

V program pridejo mladi z najrazličnejšimi težavami. "Duševne stiske, problemi brezdomstva, nasilja, zasvojenosti. Mi to nagovarjamo tako, da se dejansko povezujemo z veliko zunanjimi institucijami,"pravi Poredoševa.

"Mi smo morda prvi, ki se z mladimi ukvarjamo na način, kjer jih ne sprašujemo, zakaj niso dokončali šole, zakaj pri svoji starosti še ne delajo, ampak jih preprosto vprašamo, kako so. To je namreč ključ do tega, da pri njih nekaj premaknemo, ker je večina mladih izjemno motiviranih, izjemen potencial imajo na različnih področjih, ki jih pač žal neki formalni sistem zaradi lastnih obremenitev ne more prepoznati," poudarja. In včasih je uspeh že to, da nekdo začne redno prihajati, pravi. 

Prava vrednost tega programa je, da mladim nudi prostor, kjer znova dobijo občutek, da nekam spadajo – in da imajo prihodnost.