'Prvih nekaj sto metrov boli, potem pa človek ne želi več obuti čevljev'

"Samo sproščeno. Pri nas rečemo, da hodimo 'na fedre'. Še posebej pri hoji navzdol je pomembno, da stopimo najprej na prste, nato na blazinice, potem na srednji del stopala in šele na koncu na peto. Težo prenašamo postopoma." Tako je nekaj minut pred 10. uro udeležencem sobotnega bosonogega pohoda nasvete delil Lojze Ogorevc, eden najbolj prepoznavnih promotorjev bosonoge hoje pri nas. Na parkirišču pri cerkvi sv. Urha v Ljubljani je bilo čutiti nekaj začetne vznemirjenosti, ko si je približno 50 ljudi brez pomisleka sezulo superge in pohodne čevlje ter pogledovalo proti gozdni poti, posejani s kamenčki in koreninami.

Približno štirikilometrski bosonogi pohod od sv. Urha do Orl je poteka že tretje leto zapored, pri tem pa ne gre za tekmovanje. Vsak hodi v svojem tempu, počasi, previdno, skoraj meditativno. "Prvih nekaj sto metrov je vedno najtežjih in boli, potem pa človek ne želi več obuti čevljev. Potem začneš stopati drugače. Bolj počasi. Bolj zavestno," pravi Ogorevc in dodaja: "Namen je spodbuditi ljudi, da se povežejo z naravo. Gre za posebno druženje, ki ljudi navduši. Domov odnesejo veliko dobre energije in običajno so nad izkušnjo zelo zadovoljni."

Čeprav so se nekateri bosih nog po gozdu odpravili prvič, pa je večina že po nekaj minutah ugotovila, da največja ovira niso kamenčki, ampak navada. "Bil je kar velik izziv. Hodila sem počasi, v svojem tempu. Zdi se mi, da je bolje čim manj ustavljanja, ker če se ustaviš, začneš bolj čutiti podlago. Če pa samo hodiš naprej, gre lažje," je po uri in petnajstih minutah, ko so bosonogi pohodniki prispeli na cilj pri Gostilnici Orle, povedala mlajša udeleženka.

Po prihodu na cilj so v Gostilnici Orle pohodnike pričakali golaž, osvežitev in predstavitev vsega, kar ponuja izletniška točka. Območje Orl ima namreč bogato naravno in kulturno dediščino, a v preteklosti ni bilo sistematično povezano v celovito turistično zgodbo. V zadnjih letih pa so s pomočjo evropskih sredstev ustvarili trajnostno turistično zgodbo "Orle – dediščina in doživetja", v kateri so povezali naravno in kulturno dediščino.

"Bosonogi pohod smo vključili kot del projekta, saj spodbuja zdrav življenjski slog, povezovanje z naravo in ohranjanje dediščine. Na Orlah si lahko obiskovalci ogledajo številne rezultate projekta," pravi Luka Janežič, vodja družinske gostilne na Orlah.

V okviru projekta, ki je trajal dve leti in se zdaj zaključuje, so vzpostavili izposojo devetih električnih koles, uredili gozdno učno pot in novo otroško igrišče. Na razglednem stolpu so namestili daljnogled, postavili so lesene skulpture z gozdno knjižnico, zasadili so tudi 33 dreves in uredili krmilnici z opazovalnim balkonom za nov butični turistični produkt – nočno opazovanje divjadi.

"Želeli smo povezati naravo, dediščino in zdrav življenjski slog v enotno zgodbo," je pojasnil Janežič. Posebno pozornost so namenili tudi ohranjanju žive dediščine izdelovanja ljubljanskih butar ter socialni vključenosti lokalne skupnosti. V projekt je bilo vključenih najmanj 185 oseb iz ranljivih skupin, izvedenih je bilo 15 delavnic in več javnih dogodkov, s čimer projekt krepi socialno kohezijo ter omogoča dostopnost vsebin za vse generacije.

Na prvi pogled spremembe niso spektakularne. Ni velike stavbe ali razkošne turistične atrakcije. So pa številni manjši koščki, ki skupaj ustvarjajo drugačno izkušnjo kraja. S projektom želijo povečati prepoznavnost Orl kot trajnostne podeželske destinacije, spodbuditi aktivno preživljanje prostega časa, izboljšati dostopnost območja in ustvariti nove priložnosti za lokalne ponudnike.

Prav zato bosonogi pohod ni bil naključno izbran za zaključni promocijski dogodek projekta. Združil je skoraj vse njegove vrednote – gibanje, naravo, druženje in lokalno skupnost. "Bilo je precej lažje, kot sem pričakoval. Prvih nekaj sto metrov je nekoliko neprijetnih, predvsem zaradi kamenčkov. Po gozdni zemlji pa je hoja zelo prijetna. Če bi človek hodil pogosteje, bi se stopala hitro navadila," nam je zaupal Janežič, ki se je letos že drugič udeležil bosonogega pohoda.

Ogorevc pa nam z nasmehom pokaže letak: "Pripravil sem '10 resnic bosonoge hoje', najbolj všeč mi je deseta: 'Manj čevljev, manj stroškov.' Sam imam elegantne čevlje, čevlje za narodno nošo in nastope ter ene športne copate. Sicer pa sem bos vedno, ko sem v naravi." Z bosimi nogami je osvojil že številne hribe, med drugim Sveti Vid, Šmarno goro, Lovrenška jezera, Lisco, Donačko goro ...

Ko so se pohodniki po koncu dogodka ponovno obuli in odhajali proti avtomobilom, je bilo med njimi slišati podobne vtise: da je bilo sprva nekoliko nenavadno, da so kamenčki pikali, a da so se nepričakovano hitro navadili na bosonogo hojo po gozdu, pri tem uživali ter kraj doživeli z vsemi čutili.