DOBRE ZGODBE: Superjunak Lan!

"Lan je v prvi vrsti družinski pes. Živi z mano," pravi Jure Pribičevič, Lanov vodnik in lastnik. Toda, ko pokliče dolžnost, se prelevi v superpsa. Premaguje prepreke, se brez strahu plazi skozi temne predore in s pomočjo svojega ostrega voha rešuje življenja. Lan je reševalni pes. Ko se kak človek izgubi v divjini ali ko koga zasujejo ruševine, bo naredil vse, da bo reševalce pripeljal do ponesrečenca. Seveda kot vsak pravi superjunak ne dela sam, ampak ima zvestega pomočnika – svojega najboljšega prijatelja. "Gradiva na zaupanju. Njega brez mene ni na akciji in mene brez njega tudi ne," pravi Pribičevič.

Reševalni psi, kot je on, se za svoje poslanstvo urijo vse življenje. Tudi Lan je začel še kot majhen psiček. "Tri mesece je bil Lan star. Razmišljal sem, kaj bi se dalo s psom početi, da bi bilo zanj koristno," pravi Pribičevič. Trajalo je tri leta, da se je Lan naučil vsega, kar mora znati pravi reševalni pes. Treningi res niso bili lahki, toda tako Lan kot Jure sta čutila, da počneta nekaj, za kar sta ustvarjena. "Velikokrat ljudje zmotno mislijo, da jih silimo v to delo, da pritiskamo nanje. A je prav nasprotno. Če bi bilo po Lanovo, bi bil vsak dan ves dan na poligonu ali ves dan iskal po ruševini," pojasnjuje Pribičevič.

Morda je bilo težje za njegovega vodnika, ki je v delo z Lanom vložil ves svoj prosti čas. Prosti, kajti vodniki reševalnih psov niso profesionalci. "Vodniki so vsi prostovoljci, pozitivni ljudje, ki imajo radi pse, ki imajo radi prostovoljno humanitarno delo in si za vse to vzamejo čas ter tudi nekaj svojega denarja," pravi Matjaž Bolka, predsednik Zveze vodnikov reševalnih psov.

Slovenski psi reševalci ter seveda njihovi vodniki pravijo, da ne morejo reči, da so enakovredni svojim kolegom iz tujine. "Mislim celo, da smo boljši od svojih kolegov v tujini," pravi Bolka. Dejstvo je, da le najboljši na svetu lahko dobijo mednarodno licenco. In med najboljšimi na svetu jih kar ena četrtina prihaja iz Slovenije. Tudi Lan je med njimi. Pomagal je denimo že v Indoneziji, kjer je iskal žrtve potresa. "Če ne drugega, so bili za psa neznosni pogoji, ker je bilo zelo vroče in vlažno. Indonezija je bila neke vrste test, da ugotoviva, ali sva pripravljena. Tam sva dobila potrditev, da se je dolgoletno delo izplačalo," dodaja Pribičevič.

Zato ima Lan vso pravico, da ponosno hodi poleg svojega gospodarja. Če bi vprašali njega, bi rekel, da uživa v tem, kar dela. Pes ima namreč prirojen nagon po lovu. In ko išče človeka, ki mu je treba pomagati, je Lan dejansko na neki način na lovu. "Zadovoljuje svoj kompleks lovskih nagonov, seveda pod pogojem, da inštruktor ter vodnik reševalnega psa znata to psu pravilno predstaviti," še dodaja Pribičevič. Ljudje pa imamo prirojen nagon, da pomagamo drugim. Tako človek in pes skupaj počneta nekaj, kar jima največ pomeni.

Lan je danes star deset let, kar pomeni, da je že zrel pasji gospod in čas je, da se upokoji. A kot vsaki pravi junak je že poskrbel za naslednika. To je Falco. Mlad, neizkušen, a ker se uči od Jureta in Lana, bo tudi on nekoč verjetno postal izjemen reševalec. Če bo le poslušal, kadar mu Lan pove, kako se tem rečem streže.