Od presenečenja za prijateljeve vnuke do prireditve, ki je ohromila promet

Čeprav Ivan Kodrič že nekaj let uživa v zasluženem pokoju, je december čas, ko je zaposlen bolj kot kadarkoli. "Včeraj sem kot Dedek Mraz obiskal Pobrežje, kjer bilo – tako čez palec – okoli 250 otrok," pove, medtem ko nas z ženo Ljubico sprejmeta na njunem domu v Limbušu pri Mariboru. Njegov praznični urnik je nabito poln, že čez nekaj ur bo stopil v čevlje (ali bolje rečeno škornje) Božička in obdaril otroke v domačem kraju. Tudi letos se jih bo nedvomno trlo. Vrsta tistih, ki ga želijo pozdraviti, mu morda sesti v naročje in zaupati želje, se je lani vila skoraj sto metrov, dogodek, ki je presegel vsa pričakovanja, pa je ohromil celo promet.

Vloge dobrih mož so mu – ne samo zaradi posebne topline, ki jo izžareva, pač pa tudi globokega glasu – pisane na kožo. "Zgrešili ste poklic, morali bi biti gledališki igralec," mu namignem. "V mladih letih sem sodeloval v nekaj predstavah amaterske gledališke skupine, a je ta kariera precej klavrno propadla," v šali odvrne.

In če je danes samoumevno, kje – oziroma kdo – bo za praznike, pa je Božiček prvič 'pristal' po naključju. "Prijatelj se je v Božička oblačil za svoje vnuke. A ker so ti vmes že malce zrastli, so ga hitro prepoznali. Zato me je nek božič prosil, naj ga zamenjam. Otroci, ki so pričakovali dedka, ta pa je sedel zraven njih, so bili povsem osupli," se spominja. Prihodnje leto je 'vajo ponovil' še za domače, svoji vnukici in otroke sorodnikov. Leto zatem so se jim pridružili še prijatelji, sosedi, znanci. Kmalu je njegov prihod pričakovala že vsa ulica. Povezal se je z lastnikom konj iz sosednje Laznice, okrasila sta kočijo in se z njo popeljala po kraju.

Lani pa so v krajevni skupnosti, v sodelovanju s Turističnim društvom Limbuš, organizirali tudi uradni prihod Božička. Pripravili so ogrevan iglu, kjer sprejme otroke, z njimi poklepeta in jim pokloni drobno darilce – čokolado, bonbon, piškot. Majhna pozornost, ki pomeni več kot gora dragih daril. "Se vas kdaj bojijo?" ga povprašam, čeprav vem, da mu največkrat kar sami lezejo v naročje. "Se tudi zgodi, da so bolj zadržani. Takrat jim samo pomaham, pozdravim. V otroke nikoli ne smeš siliti. Ko sem Miklavž, tudi nikoli ne jemljem s seboj parklja ali teh krampusov. Rad imam, da so moji dogodki lepi, sproščeni, brez nepotrebnega strahu," je jasen.

Pogovoru se pridruži tudi žena. "Vi ste pa potem najbrž Gospa Božičkova?" pripomnim. "Ne, ne. Ona je kar moj komandant," se glasno nasmeji. "Nekdo mora skrbeti za organizacijo. Samo decembra imam 20 dogodkov – štiri večje prireditve, potem so tukaj še manjše, pa zasebni obiski na domu. Če si me zaželijo, ali me povabijo, se – če se le da – z veseljem odzovem," pove. Zaseden ima tudi ves 24. december, ko bo hitel od vrat do vrat.

A čas, ki ga nameni temu, niso zgolj ure, ki jih preživi v 'kostumu', tukaj so še priprave. Samo za oblačenje, ob ženini pomoči, porabi slabo uro. Vse obleke pa so plod njegovih lastnih zamisli – nekaj mu jih je naredila šivilja, nekaj žena, kučmo Dedka Mraza je ustvaril sam. "Ker nisem vešč šivanja, pa tudi vidim že slabše, sem samo za to, da sem nit vtaknil v šivanko, porabil celo uro," pove hudomušno, "za celotno pokrivalo pa več mesecev, oziroma če bi štel efektivne delovne ure, vsega skupaj verjetno kakšna dva dni". Njegov Dedek Mraz ima od letos sicer novo celotno opravo. "Želel sem, da nosi nekaj slovenskega, zato sem poiskal naše avtohtone ornamente, ki so mi jih natisnili na plašč. Tudi za Božička nisem želel, da je tisti ameriški 'Coca-Colin', in sem našel takšne volnene odeje s snežinkami, iz katerih so mi potem izdelali kapo, plašč in vrečo," pokaže.

Dotakneva se še 'poplačila', ki ga je ob tem deležen. Da tega ne dojema kot posebno poslanstvo, poudari. "Preprosto imam to rad. Ko vidiš, kako otroku zažarijo oči, tiste iskrice, ko sreča Božička ... To je neprecenljivo," pravi. Ob tem jima je z ženo Ljubico v spominu še posebej ostal nek mlajši deček. "Hodil mu je za hrbtom in ker ga Ivan ni in ni videl, sem ga dregnila: Pa za tabo je že ves čas fantek, obrni se no," pripoveduje žena. Ivan pa doda: "Tisti nasmeh, sreča, ki sem jo videl, ko sem ga pogledal in nagovoril ... To je ves smisel božiča."