Drnovšek tako odgovarja na stališče, da je vlada pri plačni politiki preveč popustljiva, da dela s tem napake, ki vodijo do stalnega pritiska na plače in s tem do slabše konkurenčnosti in javnofinančne pozicije države.
V pismu pojasnjuje, da je DZ sodniške plače povišal leta 1995 po silnih javnih razpravah o neučinkovitostih pravosodnega sistema in izpostavljenih zelo nizkih plačah sodnikov. Do dogovora o višjih zdravniških plačah je prišlo po skoraj enomesečni stavki zdravnikov leta 1996, ko je sistem zašel v resno krizo in ko je začelo prihajati do resne možnosti, da bo ogroženo zdravje in celo življenje državljanov. Vlada je vztrajala do skrajne točke, potem pa sprejela kompromisni dogovor. O modalitetah izvedbe tega dogovora je vlada vodila dialog s predstavniki sindikata vse do pomladi lanskega leta, ko je po zamenjavi vlade nova vlada na hitro sprejela zahteve zdravnikov, brez ustrezne izpolnitve nekaterih protizahtev prejšnje vlade. Ta dogovor bo skušala vlada letos korigirati, tudi zato, da bi zmanjšala apetite nekaterih sindikatov, predvsem SVIZ.
Vlada ni nikoli zlahka popuščala v pogajanjih s sindikati javnega sektorja, pač pa je skušala vedno upoštevati upravičenost zahtev in javnofinančne možnosti.
Izrazil je zadovoljstvo, da je vladi uspelo vzpostaviti uspešno dogovarjanje med socialnimi partnerji. Treznost vladnih partnerjev, tudi sindikatov, pa je po njegovem prispevala k temu, da imamo v Sloveniji sorazmerno malo socialnih konfliktov, stavk. Tudi to dejstvo je prispevalo k sorazmerno ugodnemu in uravnoteženemu gospodarskemu razvoju Slovenije.
Drnovšek ne pristaja na pozive k nekakšnemu thatcherjanskemu urejanju plačne politike, ko naj bi vlada s trdo roko vzpostavila red. Tudi zakonske zamrznitve plač se niso izkazale kot primeren način urejanja plačnih odnosov. Edino v primerih, ko resnično ni možno doseči treznega dogovora s sindikati, mora država kot delodajalec zavzeti trše stališče, kadar bi popuščanje resnično vodilo v negativna gospodarska in javnofinančna gibanja.
Po njegovem problem nastane, kadar predstavniki sindikatov želijo preveč, nekaj preko realnih možnosti vlade. V takih primerih se je težko izogniti konfliktu, ki pa vsekakor ni v interesu državljanov. Če tak sindikat uspe, bodo ceno plačali vsi državljani preko višjih davkov in na koncu lahko tudi preko nižjih realnih plač, če se podrejo makroekonomska ravnotežja.
Pohvalil je trezen in konstruktiven odnos večine sindikatov v zadnjih tednih, ko skuša nova vlada zagotoviti uravnotežen razvoj tudi v prihodnje. Pristali so na zmerna gibanja plač, zavedajoč se, da bi se sicer lahko nevarno povečala javnofinančna neravnotežja. Vlada se po drugi strani, kljub nekaterim drugačnim mnenjem, ni odločila za zelo restriktiven pristop k plačni politiki, saj želi ohraniti zagon sorazmerno visoke gospodarske rasti in tudi institut socialnega dogovarjanja. Vlada ne želi vzpostaviti negativne spirale padajočih plač in nižjega družbenega proizvoda. To bi bila namreč šok terapija, h kateri so nekateri pozivali. Z manjšimi korekcijami v plačni politiki in v pokojninskem mehanizmu želi vlada konsolidirati proračun, ne da bi ogrozili rast. Javnofinančni primanjkljaj bodo skušali zapirati tudi s privatizacijo državnega premoženja in s tem tudi povečevati konkurenčnost ter pritok tujih strateških investicij. Vlada želi vzdrževati motivacijo ljudi za čimbolj kvalitetno delo, saj nikoli nismo želeli konkurirati kot dežela izrazito cenene delovne sile.
Premier upa, da takšnih prizadevanj po uravnoteženem razvoju in smiselni plačni politiki ne bodo ogrožali posamični sindikati, ki povzdigujejo svoje zahteve. Sindikat vzgoje in izobraževanja, na primer, ki postavlja zelo militantne zahteve, čeprav so indeksi rasti plač v tem sektorju v preteklih letih višji kot drugje.
Vlada intenzivno zaključuje priprave na reformo javne uprave. Tej temi so posvetili posebno tematsko sejo zadnji četrtek prejšnjega leta. »
