Kletvice ljudje najpogosteje uporabljajo v situacijah, ko gre kaj narobe. Mnogi jih seveda uporabljajo precej pogosteje, ne glede na vzrok in situacijo. Toda slednje nikakor ne spada v okolje, kjer so otroška ušesa, saj malčki radi ponovijo ravno tisto, kar ne bi smeli …
Nekateri starši se nato ob izgovorjeni kletvici malčka smejijo, drugi se jezijo, ne vedo, kako ukrepati. Igralna terapevtka Petra škof meni, da je zelo pomembno, da starši, ki se trudijo vzgojiti otroke, ki ne bodo preklinjali, tudi sami ne uporabljajo kletvic: "Vemo, da se otroci učijo predvsem s posnemanjem in starši moramo biti na to zelo pozorni, saj nam kletvice "uidejo" iz ust v trenutkih, ko se tega ne zavedamo (v situacijah, ki nas razjezijo in nismo pozorni na to, kaj govorimo). Otroci, ki so pozorni na naše reakcije v takih trenutkih, se seveda naučijo te vrste reagiranja."
Tudi Miša Margan meni, da kletvice ne spadajo v vzgojo otroka, zaveda pa se, da se otrok s tem sreča tudi v vsakdanjem življenjskem okolju. "Pri nas doma imamo petletnega otroka, ki iz vrtca prinese kakšno takšno besedo. Seveda je naloga staršev, da poskrbijo in razložijo otroku, kaj to pomeni in mu poskušajo privzgojiti pravi kulturni dialog. Le ta je odraz same družbe, na katero seveda lahko vpliva posameznik, starš ali izobraževalne institucije. Zdi se mi, da današnja mladina postaja čedalje bolj izobražena tudi v tem smislu in počasi izginja tisti primitivni način komuniciranja, ki se je delno izoblikoval v času proletariata," razmišlja Marganova.
Na slednje pa se požvižga oče iz Zasavja, ki ima o tem popolnoma drugačno mnenje: "Ne preklinjajo le tisti, ki se za nekaj imajo, pa se delajo fine."
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.