Projekt je bil bolj opažen tako v tujini kot doma, odgovori brez veliko razmisleka. "Bilo pa je tako, da ko je en znan medij objavil moje fotografije, se je to viralno razširilo po celem svetu in je bilo res objavljeno povsod – od Azije do Amerike, po celi Evropi, v vseh glavnih dnevnih časopisih po svetu. Tako da je bilo pol leta noro. Ves čas so me klicali s celega sveta." Najbolj so jo razveselili zapisi, da je urbana joga znanilec novega pristopa v oblikovanju in arhitekturi, da pretresa obstoječ način gledanja na urbani prostor. "Ko sem to prvič prebrala, bi me skoraj kap," se smeje. Želela si je, da bi čim več ljudi razumelo, kaj želi povedati, zato je bolj nagovarjala širšo javnost kot samo stroko, a vseeno si ni niti v najbolj divjih sanjah mislila, da bo njena ideja tako dobro sprejeta. Pravi, da se ji je samo potrdilo razmišljanje, da lahko vsak sodeluje pri oblikovanju prostora. "Ker gre za prostorsko izkušnjo, ki jo imamo vsi. Te podzavestne čutne izkušnje - ko jih enkrat ozavestimo, jih vsi zelo enostavno razumemo."
Ko je isto leto začela delati v Madridu, je nekaj fotografij posnela še tam. Nato so jo povabili v Pariz, da jih pride nekaj narediti še k njim. Tako je počasi nastajal ta projekt, bil objavljen v čedalje več medijih, dokler ni bil letos kronan še s knjigo. Da bi idejo, ki se ji je utrnila med sprehodom po New Yorku, uresničila, se je morala marsičemu odreči. "Devet let se ukvarjam s tem projektom. Letos sem prvič dobila nekaj denarja zanj (dobila ga je prek portala za množično financiranje Kickstarter op. a.), in sicer za tiskanje knjige. Prej sem vse – fotografe, oblikovalce ... plačala iz lastnega žepa. Pa tudi da sem se šla recimo vsako leto v New York učit joge, sem varčevala vse preostale mesece. Ne vem, koliko časa nisem bila na počitnicah," se nasmehne. Njen nasvet je, da storiš, kar misliš, da moraš storiti. Z zavedanjem, da bo težko, ti bo pa hkrati ogromno dalo. "Kickstarter je bil recimo zelo močna izkušnja, ena najpomembnejših v mojem življenju," pravi. "Najprej zato, ker imam sedaj občutek, da mi je svet bližje, potem pa tudi, ker sem vse delala sama. Od marketinga do pisanja naslovov na ovojnice, v katerih sem, ko so bile tiskane, knjige razpošiljala."
Naučila se je marsikatere veščine, pa tudi, kako postavljati mejo med časom za delo in časom zase. "Ker v enem trenutku te tako zagrabi, da bi ves čas delal. Ampak ugotoviš, da tako ne gre. Ker nimaš veliko časa, pa se naučiš tudi postavljati prioritete." Čeprav je njena pisarna v Ljubljani, ima občutek, da dela s tujino. "Pa tudi na to situacijo, da mladi arhitekti in oblikovalci po študiju nismo dobili služb, gledam kot na nekaj pozitivnega. Prisilila nas je, da smo iz sebe potegnili veliko več, kot če bi se zaposlili v Iskri in vsako leto malenkostno popravili nekaj modelov telefona." Anja je imela pogum, da je sledila svojim idejam, čeprav si na začetku ni niti približno predstavljala, da lahko zaradi tega postane uveljavljeno ime na področju arhitekture in oblikovanja. Da bi uresničila svoje želje, se je tudi marsičemu odrekla. A na koncu, pravi, se je vse izplačalo.
KOMENTARJI (10)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.