Demeter Bitenc: V bistvu sem romantik, umrl pa bi rad v škornjih!

Pred dvema letoma, ob 90-letnici ste dejali, "treba je živet", vzdrževati čilost telesa in duha – torej še vedno cigara in viski, aktivnosti, zdravje vam služi?

Vse to, kar ste našteli, še vedno velja. Tako kot sem živel do 90. živim tudi od 90. leta naprej. Kondicija je še vedno tukaj, možgani fukcionirajo, telo tudi. Vsak dan, ko je lepo vreme, grem še vedno na kolo, svojih 15 do 20 kilometrov naredim, tukaj zadaj. V mesto si pa ne upam s kolesom, tam je sedaj nastala džungla.

Vaši starši so imeli hotel v Planici, se pravi ste bili dobro situirani, imeli ste veliko stika z bogataško smetano. Je to poleg smisla za modo nekako določilo vaš življenjski slog do današnjih dni?

To nekako drži. Moji starši so imeli hotel v Planici najprej v oskrbi, nato pa so zakupili za 25 let, dokler tega ni prekinila vojna. Jaz sem rojen v Ljubljani, oni so se potem preselili tja, jaz sem se šolal naprej v Ljubljani. Del mojega življenja je vezan na Planico, nekaj mesecev na leto, moji starši so tudi skrbeli za Staničevo kočo pod Triglavom, kjer sem začel smučati s štirimi leti. Takrat je bila smučarija zares še nekako pojem "v zraku", a oče je bil velik planinec, saj je smučanje prinesel iz 1. svetovne vojne, saj je služil v avstro-ogrskwm alpinskem oddelku, ki je že smučala, a smučanje takrat je bilo še dokaj primitivno. Kasneje, ko se je začela Planica s skoki, starša sta prevzela okoli leta 1932, kasneje je oče tudi sofinanciral skakalnico leta 1937, jaz pa sem pač živel v tem ambientu in ta hotelski kompleks je kmalu postal zelo monden, saj je bil to eden redkih alpskih hotelov na taki nadmorski višini. Tja so hodili beograjski, zagrebški veljaki, tudi s prestolonaslednikom Petrom sem smučal, družil sem se pač z otroki teh veljakov, mama pa je poskrbela, da sem bil temu primerno oblečen in da sem imel nekakšen slog. In tako sem to težnjo po eleganci obdržal nekako do današnjih dni.

V mladosti ste se poleg smučanja ukvarjali tudi s tenisom, 3. letnik srednje šole pa ponavljali, ker ste tisto leto "padli v filme" in jih pogledali kar 150 …

Ko so bili starši še v Ljubljani, me je oče dostikrat peljal v kino, to je bilo v času, ko so vrteli Chaplina in neme filme. Ko pa sem stanoval sam v Ljubljani, pa nisem imel nobenega nadzora in ko sem opravil šolske obveznosti, sem precej zahajal v kino, saj me je žanrski film (kavbojke, kriminalke) zelo prevzel. Zares sem čisto padel v filme, celo zapisoval sem, koliko sem jih videl. V Mostah so imeli dostikat ob nedeljah po dva filma za isti denar. In na Kodeljevem, potem sem hodil peš od enega kina do drugega, da sem prihranil denar. In sem najprej pogledal dva v enem kinu, dva pa v drugem, po štiri filme na dan, da se ti zmeša. Bil je en resen film in en lahkotnejši. Takrat sem npr. videl prvega Frankensteina. Ja, film me je neprestano privlačil, gledališče kasneje, vmes pa še opera. V igralstvo sem počasi padel okoli leta 1937 ali 1938. Moja dva športa, kot ste omenili, sta bila smučanje in tenis, tudi pri slednjem sem bil kar dober, saj sem bil pri vrhu liste pri mladincih.

Desetletje 1943-1954 ste bili član SNG Drame, nato pa so bile določene težave z ljubezenskimi aferami, da ste odšli drugam, se pravi, da ste že od svojih dvajsetih let naprej veljali za plejboja? Ali to na nek način (v vaših očeh) spada k igralskemu poklicu?

Starši so med 2. svetovno vojno ostali v Planici, mene pa so dali stanovat v Ljubljano k premožnemu stricu, sicer bi me Nemci mobilizirali. Takrat me je prevzel teater. Bil sem edini učenec gledališkega prvaka Slavka Jana, ki je bil eden vodilnih igralcev ljubezenskega žanra. Dve leti sem tako rekoč študiral pri njem, učil pa me je "gratis". Zelo veliko mi je dal. Igralski debi sem imel novembra leta 1943, decembra pa sem dobil odlok, da sem izjemoma sprejet v SNG Dramo, kot igralec, kjer sem takoj padel v velike vloge. V Ljubljani sem ostal do leta 1954, nato pa so nastale določene aferice. Veste, takrat je bila morala … to je bilo vse zakrito, ni bilo tako kot danes, ko je vse razkrito in vse dovoljeno. Takrat pa so bile te zadeve delikatne. V teatru sem se enostavno počutil potlačenega pod administracijo. Teater je kolektiv, film pa je individualnost. In jaz sem najbrž individualist. Nato sem šel v gledališče na Reko, v Beograd in tudi nazaj v Celje, kariera pa se mi je prelomila okoli leta 1958, ko sem posnel prvi resen film, ki ga je posnel dober prijatelj France Kosmač, to je bil Dobri stari pianino. Ko sem pričel tudi kariero, da tako rečem, nemškega oficirja (smeh). Nihal sem med enim in drugim medijem, leta 1960 pa so snemali nek nemški koprodukcijski film, kjer sem imel stransko vlogo, dva dni pred snemanjem pa je glavni igralec zaradi nekih zapletov odpovedal, zato je prišel producent in mi rekel: ti boš igral. In sem prevzel njegovo vlogo, eno glavnih vlog v filmu. To je bila vloga bikoborca, ko so me na koncu tudi zaklali in s tem se je začela tudi ta moja "tragedija", da so me ponavadi v filmih vedno zaklali oz. ubili (smeh). Po kakih 14 dneh, ko so v Münchnu videli prve posnetke, je prišel k meni producent in mi ponudil vezano vlogo za tri filme, a mi je rekel, da moram biti pač svoboden in na voljo. Takrat sem bil v dilemi, glede svobodnega poklica, vseeno smo bili za železno zaveso in tako smo bili tudi tretirani s strani zahodne Evrope. A sem se odločil in potem za tega producenta posnel sedem filmov. Potem pa je šlo naprej. In če je bil teater moja prva ljubezen, je bil film moja življenjska zveza, kot da se poročiš, ki traja še danes. Od leta 1943, ko sem prvič stopil na oder, do danes, morda je bila pred dvema letoma ena luknja, ni bilo leta, da ne bi prefesionalno nastop ali v teatu ali na filmu. Ta moja 70-letna kariera se tako še vedno nadaljuje. Še lani se nekaj posnel ...

Okoli 230 vlog, filmi, televizija. Ste slovenski igralec z največ vlogami, a večinoma ne v slovenskih filmih. Pravzaprav ste fenomen, slovenski igralec, ki se je kot svobodnjak več kot spodobno preživljal ...

Gledaliških je okoli 80 vlog, 230 pa filmskih in nekaj na televiziji, da. V glavnem sem bil vedno kot "bad guy". Nisem bil protagonist, bil sem večinoma antagonist, ki ponavadi živi dlje časa. Pri filmu nikoli ne veš, katera je tvoja zadnja vloga. Vsak film je lahko tvoj zadnji film. Ni važno, ali je film dober ali ne. Ti moraš biti konstantno dober, ker si stalno na reelekciji. Če nisi dober, ne dobiš naprej angažmaja.

Se pravi se mora vsak igralec na nek način zavedati, kako dober je, biti do neke mere narcis, da je lahko uspešen in prepričljiv?

Mislim, da se ne zavedaš tega, to sem začel razmišljati šele sedaj. Imel sem srečo, da sem dosti padal iz vloge v vlogo. Zgodilo se je tudi, da sem igral po dva filma istočasno. Nekoč sem se prevažal iz Ljubljane v Zagreb, sem in tja. Igralstvo je nekaj, kar je v tebi. To je življenjska preokupacija, to je neko veselje. Zame je bil užitek stati pred kamero, to ti polni življenje, a o teh stvareh ne razmišljaš. Važno je, da dano nalogo maksimalno izkoristiš in se v vlogi maksimalno predstaviš. Moraš sebe dati v popolnosti, da boš dober. Dober v tej vlogi, dober v filmu.

Kako pa so filmski kolegi gledali na vašo kariero?

Nekako je prevladala fama, češ "on pa dela za Nemce", kar je seveda pomenilo, da je bil tudi honorar drugačen kot pri nas. Bilo je nekaj zavisti, čeprav sem igral tudi v precej slovenskih filmih. A marsikaterega sem tudi odklonil, preprosto ali zaradi terminov ali zaradi nizkega honorarja. Moral sem pač nekako preživeti. Moja žena ni bila zaposlena, bila je tudi nekoliko bolehna. Padel sem v mednarodni filmski krog, kjer sem potem tudi krožil. Delal sem za avstrijske, nemške, italijanske, francoske, angleške, ameriške, švedske, argentinske, avstralske producente ...

Igrali ste večinoma v komercialnih B-produkcijah, bili ste nenehno zasedeni. Pa je umetniška plat vaše igralske duše kaj trpela, recimo, da bi igrali kaj bolj "resnega", menda je bil vaša velika želja Hamlet?

To je veljalo za teater. Ko greš v teater, imaš določene želje, kaj si želiš igrati. In mnogi so bili, glede na želje, velikokrat razočarani. Jaz sem bil klasični ljubimec in večina kolegov je bila precej razočarana. Mnogi so se zapustili, tudi fizično. Teater vedno pusti neke neizpoljene želje, vsaj tako jaz to vidim. Je pa res, da se je teater spremenil, v šestdesetih še ni bilo televizije, danes pa je vse bolj odprto. Več je možnosti, meje so se bolj odprle. Tako za igralce kot režiserje. Prej je bilo težje prodreti preko mej, jaz pa sem imel v tem smislu precej sreče. Pri Američanih recimo, če si prišel v ožji izbor za določeno vlogo, potem niso gledali od kod prihajaš, važno je bilo, ali si dober in primeren za določeno vlogo. B-produkcija se je potem zminimalizirala, saj je svojo vlogo prevzela televizija, poleg tega pa sem igral tudi precej resnih filmov za MGM, Fox in Paramount.

Ste edinec? Je tudi to razlog, da ste bili na filmu (in na nek način morda tudi v življenju) velik individualist?

Povsem možno. Res je pa tudi, da so me starši na nek način, ker nismo toliko živeli skupaj, na nek način razvajali. So mi pač nudili, kar je bilo v njihovi moči, v bistvu zelo veliko. Bil sem v krasnih odnosih z njimi, vse do konca, ko so živeli na Bledu. Tam so imeli vilo, ki sem jo moral leta 1975 prodati. Oblast mi je takrat naročila, imel sem najemniško stanovanje v Ljubljani, da se moram preseliti tja ali pa bodo to "oddali" in sem moral prodati. To so bili čudni časi. Edinec je vedno malce individualista, je pa res, da mi je to potem prišlo prav na filmu! (smeh).

Tomačevo, slovenski divji zahod, to ste snemali za Nemce, Italijane, ker Slovenci kavbojk nismo snemali, se pravi tuji filmi oz. koprodukcije?

Imenitno je bilo. To je bil pravi "western city", kar je v bistvu škoda, da je povsem propadlo, saj bi bil to dober filmski muzej. Zanimivo, da imam veliko oboževalcev s Češke, Slovaške, predvsem pa iz Avstrije in Nemčije, kjer so izdali tudi nekaj mojih filmov na DVD-ju, ki me velikokrat obiščejo. Bil sem tudi na nekaj srečanjih, ko pridejo na obisk, pa me vprašajo, da bi fotografirali, kje je bilo to posneto. In smo iskali, kje je to bilo, a je sedaj žal vse pozidano.

Kako je bilo na snemanju filma Železni križec z legendarnim režiserjem Samom Peckinpahom?

On je bil zelo ... individualist (smeh). Bil je zelo zanimiv, napol Indijanec, vedno je imel ob sebi steklenico. Kasneje smo ugotovili, da je bila to vodka (smeh). Bil je imeniten, ko je režiral, zanimivo pri njem pa je bilo, da je vedno pustil, ko smo že posneli in povedali vse besedilo, da smo snemali naprej in improvizirali. Njegovi filmi so večinoma klasike. Snemal je vesterne, to niso kavbojke, temveč filmi o divjem zahodu.

Se vam je v tem primeru zdelo, da ste najbližje Hollywoodu, ali morda ko ste snemali Sutjesko in Neretvo, v katerih so igrali Yul Brynner, Hardy Krüger ali Richard Burton, ko ste imeli čast srečati Elizabeth Taylor?

Ona je prišla kot spremljevalka in z otroki. Burton je stanoval na Brionih, v Titovi vili, nekako so ga kar enačili s Titom, Lizika pa je bila dokaj normalna in prijazna. Bila pa je zanimiva prigoda, na Žabljaku, kjer smo kurili partizanske ognje, sedeli smo ob ognju, bil sem v skupini z Liz, pa smo se pogovarjali tudi o politiki in je rekla "tudi jaz sem komunistka", nato pa ji je padel v ogenj dragoceni prstan z briljantom, vreden morda štiri milijone dolarjev, pa je replicirala "v mojem srcu" (smeh). Bila je v fazi, ko je bila nekoliko bolj okrogla, z nekoliko podbradka, res pa je, da je imela fascinantne oči, sicer pa je bila zelo prijazna.

Katera vloga se vam je zdela najbolj zvezdniška, Winnetou, Rabaneck?

Težko je reči, res jih je bilo veliko. Dejstvo pa je, da so se na vsakem snemanju stkale določene vezi in prijateljstva, nekatera bolj, druga manj intimna, saj si vendarle snemal po tri ali štiri mesece. Vse do preloma, ko je televizija (ki je jaz ne maram) pobrala B-produkcijo, so bila snemanja precej daljša, več mesecev trajajoča, vmes sem imel tudi več časa zase, sem snemal recimo, tri štiri filme in sem imel vmes nekaj dni prosto. Potem pa so se filmi snemali za precej manj denarja, ali pa mega ameriški spektakli. Ti filmi z zmaji in pošastmi so v bistvu neumni, a so tako dobro narejeni, da jih ljudje vseeno radi gledajo. Serija Vojne vihre je bil projekt, vreden 190 milijonov ameriških dolarjev, a je bilo vse naprej določeno. Saj sem za pol leta vnaprej imel urnik, kdaj in kje sem se moral pojaviti, zato so tudi ti intimni odnosi med člani ekipe in igralci izginili. Kar je škoda.

Bi držalo, da ste v najbolj zagrizenih časih, ko ste najbolj vneto snemali, živeli samo za film, ko ste prišli domov samo kovčke zamenjat in šli nazaj, se pravi, ste živeli življenje kot v filmu – ali je bil to predvsem posel?

To je moje življenje. Tudi zasebno življenje vežem na film. Aha, ko sem snemal ta in ta film, sem mi je zgodilo to in to. Film mi je prišel pod kožo in v kri. To je konec, to je zasvojenost.

V katerem slovenskem filmu ste po vaše pustili največji pečat?

Mislim, da v filmih Vojka Duletiča. Predvsem v Doktorju, ko sem igral generala Rupnika, potem Moja draga Iza in seveda Minuta za umor in tako naprej.

Kot nekakšen večni "bad guy", ste bili po besedah Marcela Štefančiča "vnaprej krivi" in temu je ponavadi sledila filmska smrt?

To bi se lahko preneslo na današnjo sodno oblast (smeh). Dejstvo, da sem bil večinoma "bad guy", je morda podaljševalo mojo kariero. V okoli 45 filmih sem nosil uniformo, začel sem v Dobrem starem pianinu, zanimivo pa je, da sem v samo treh slovenskih filmih bil Nemec. Veliko sem te vloge igral v jugoslovanskih filmih, ter pri Američanih in celo pri Nemcih. Jaz sem živel s temi vlogami. Če pogledam nazaj svoje življenje, jasno, nobeno življenje ne gre gladko, imate tragedije, krizna obdobja, a če pri devetdesetih letih gledam nazaj, sem imel lepo življenje.

Dejali ste, da kak velik ljubimec v filmih nikoli niste bili, ste vlogo ljubimca zato toliko bolje igrali/živeli v resničnem življenju, ko se je dostikrat zasebno življenje mešalo z igralstvom, in ste kdaj zaradi ljubezni zamudili tudi kakšen poslovni sestanek?

Ali pa sem speljal kakšno punco producentu v Italiji, takrat je pa potem bilo konec .... (glasen smeh). Veste, v svojem bistvu sem romantik. Sentimentalist. Mogoče to izvira še iz takih družbenih razmer, ki so vam najbrž oddaljene tako kot Luna od Zemlje. V moji mladosti je bilo drugačno življenje. Jaz sem zgodaj začel, v hotelskih krogih, saj me je neka dama zapeljala že v mladih letih. Vedno sem bil v kontaktih z ženskami. To je bilo obdobje, ko ni bil seks, ko je bila v ospredju neka intuicija, da je obstajalo med teboj in žensko nekaj več. Danes se dva zmenita, gresta v posteljo in je konec. Bili so drugačni časi, tudi po vojni, vse pa se spreminja, drugače se gleda na določene stvari, danes drugače živite in občutite ženske in te stvari, jaz pa sem še vedno romantik iz tistih davnih, davnih časov. Vedno mora biti prisotna neka intuicija, romantika, skratka iz tega moraš narediti nekaj lepega. Imel sem veliko prigod, avantur, a z vsemi, v 90 odstotkov primerov sem tudi potem, ko smo se razšli, ostal v dobrih odnosih. Ne glede na to, ali je šlo za krajše ali daljše avanture.

Kako gledate na zakon in zvestobo, mora človek imeti vedno občutek, da ima svobodo in da vedno in ob vsakem trenutku naredi, kar si želi?

Mislim, da je tako. Če nekoliko cinično povem, ko skleneš zakon, registriraš neko firmo in se nekaj vežeš. Jasno, da gre večinoma za čustva, ljubezen in tako, a te stvari potem počasi izginjajo. Vprašanje pa je, kaj je tista vrednost, ki ostane za naprej, koliko časa znaš to ohranjati in gojiti. Jaz sem vdovec pri devetdesetih in imam krasno prijateljico. A živiva vsak po svoje, čeprav živi blizu mene. A vsak ima svoje navade in če bi živela skupaj, bi se počutila utesnjeno. V partnerstvu moraš imeti občutek, da vsak obdrži svojo individualnost. Drugo so recimo mladi zakoni, tudi sam se je poročil zelo mlad, v dvajsetih letih, potem se pač usklajujeta s časom. Če pa greš v zvezo v starejših letih, pa je vsak že izdelana oseba. Zunanja lepota je vedno lahko le fasada. Ženska mora imeti šarm, mora imati osebnost, jaz hočem imeti parnterja, osebo, s katero se lahko pogovarjam, osebo, ki me razume. Tako kot jo moram razumeti tudi jaz in jo dojemati. In to potem lahko deluje. Zato imam čudovit odnos s svojo prijateljico, s katero se brez težav lahko usklajujem. Lahko mi pripeljete kmečko dekle, ki izgleda "fejst" in ima dober karakter in zna dobro molzti kravo, a z njo nimam kaj početi, ona pa ne z menoj. Vedno moram imeti partnerja, ki odgovorja moji čustveni in intelektualni liniji, mojemu nivoju.

Ženskam ste vedno ugajali, hkrati pa so vam odnosi z ženskami, ste dejali, dajali vrednost, mar to pomeni, da človek za samozavest potrebuje predvsem ali tudi potrditev drugih?

Ha, zelo delikatno vprašanje. Rekel bi, da eno in drugo. Če potrditve ne dobiš nazaj, potem nekaj ne "štima". Ti kontakti so kot rdeča lučka, ki utripa in ko neha utripati ... Jasno, da mora obstajati neko sozvočje. Je pa res, da kolikor daš, toliko pričakuješ nazaj. Če tega ping ponga ni, potem je žogica v avtu. Z ene in druge strani.

Že od mladih nog imate svoj specifičen modni slog, imate še vedno italijanskega krojača, ki posebej za vas šiva obleke?

Človek mora spremljati modne trende, a mora hkrati ohraniti svoj slog. Eleganca je nekaj drugega, kot je moda. Tvoj slog je nekaj, kar ti ustreza in ti je všeč. Vedno moraš nekako prezentirati svojo individualnost. Nekoč sem rekel, da lahko deset ljudi oblečeš v isto obleko in jo bo morda samo eden znal nositi.

Kako bi v enem, dveh stavkih opisali, svoje življenje?

Mislim, da sem živel polno. Od tega, kar mi je bilo ponujeno, sem dobršen del realiziral in si prisvojil. So bile pa stvari, ki so šle mimo mene ali pa so se izmuznile iz mojih rok, pa bi jih tudi lahko mogoče uresničil, pa so mi ušle.

Pa pri teh letih obstaja še kaj, stremite še po čem?

Veste kaj? Živi polno, ne odpoveduj se takih stvarem. Jaz se cigari ali viskiju ne odpovem. Pravijo, da škoduje, jaz ne vem, imam 92 let, a meni to prija. Jaz to počnem že 50 let. Kaj se čem sedaj temu odpovedovati? Življenje je sestavljeno iz majhnih ugodnosti, ki tu lepšajo življenje. In ne jih zavreči. Zakaj le? Zakaj bi življenje, ki ti nudi veliko, ti sam reduciral? Saj te razmere prisilijo v redukcijo, a le zakaj bi si zavestno sam reduciral? Zdravje mi zankrat koliko toliko služi in živim zadovoljno.

Mislite, da boste dočakali 100 let?

Čakajte, to je pa nesramno vprašanje ... (glasen smeh). Veste kaj, jaz živim iz preteklosti v sedanjost, kaj bo pa v prihodnosti, pa ne vem. In ne razmišljam o tem. Nekaj pa je, da se zavedaš, da bo nekoč prišel konec. A ko bo prišlo, bo prišlo. Ne razmišljam o tem, da bi imel strah pred tem, da bi umrl, pred smrtjo, bojim pa se "crkavanja", tega pa nočem. Kot bi dejali kavbojci, hočem umreti s škornji na nogah, nočem pa, da bi hiral ... (smeh).

Gospod Bitenc, najlepša hvala za pogovor.