FOTO: Razpad Jugoslavije je na vseh pustil posledice

Triurna predstava je postregla z vrhunsko igro ansambla SNG Drama Ljubljana, v njej pa so se poleg igralcev izkazali tudi njihovi otroci. V svojih vlogah so se izkazali Matjaž Tribušon (Nedeljko), Nataša Barbara Gračner (Duša), Zvone Hribar (Dušan), Maja Končar (Milena), Saša Tabaković (vojak; receptor; stražar), Jernej Šugman (Emir), Bojan Emeršič (Brane), sin Ive Babić in Primoža Ekarta Filip Ekart Babić (Mladi Vladan), Aljaž Jovanović (Enes), Marko Mandić (Vladan), Nina Ivanišin (Nadja), Zvezdana Mlakar (Mediha), Uroš Fürst (Danilo), Gregor Baković (Risto), Nina Valič (Živka), Iva Babić (Kosa), hčerka Ive Babić in Primoža Ekarta Lina Ekart Babić (Nataša), Gaja Pöschl (Jovana), sin igralca Borisa Cavazze in Oriane Girotto Aleksander Cavazza, Valter Dragan (Dragan), Benjamin Krnetić (Mladen) ter Dejan Panić (harmonikar).

Pod scenografijo uprizoritve se je podpisal mednarodno priznani srbski scenograf Aleksandar Denić (ki je za osnovni element scenografije izbral kredence, ki so bile v času Jugoslavije prisotne v vseh domovih in so marsikoga spomnile na minule čase), skladatelj pa je legendarni Darko Rundek (z Rundek Cargo Trio), ki je za uprizoritev uglasbil tudi Vojnovićevo pesem Izdan. Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi asistent režiserja Robert Waltl, dramaturginja Mojca Kranjc, kostumografinja Ana Savić Gecan, lektorica Tatjana Stanić, oblikovalca luči Son:DA, asistentka scenografa Ajda Primožič in asistent kostumografinje Andrej Vrhovnik. Svetovalka za srbščino je bila Iva Babić, svetovalec za vojvodinščino Zoran Knežević, svetovalec za bosanščino pa Saša Tabaković.

<slika_2>"Ivica je prišel do mene z idejo, da bi iz romana naredila predstavo. V bistvu me je kar določil, da bom jaz tisti, ki bo naredil dramatizacijo. Ker je bil na njegovi strani tudi Igor Samobor, sta me seveda zlahka preglasovala. Potem sem se usedel. Veliko sva se z Ivico tudi pogovarjala o tem, kako in kaj. Ko sem napisal, je pa Ivica od tam naprej prevzel. Jaz sem sicer še hodil na vaje in še kaj dopisoval, dodajal in predeloval, ker so seveda igralci v Drami z veseljem sprejeli živega avtorja po dolgem času in izkoristili možnost, da se da tudi kaj dopisati, ker se Homer nekako ni javljal na telefon, jaz pa sem se," se je pošalil Goran in dodal, da si je na koncu rekel, da ne bo več hodil na vaje, ampak bo raje počakal na premiero. "Predstava se mi je zdela odlična. Sicer pa pri tej zasedbi tudi nisem imel nobenih dvomov. Pri teh igralcih enostavno pozabiš, da si kar koli imel s tem tekstom, saj so oni ti liki, jaz sploh nisem imel občutka, da bi imel kar koli z njimi. Vmes sem si moral govoriti, ker so mi šle že solze na oči, da sem jaz napisal tekst, da je to konstrukt, da Nataša to zdaj samo igra, a ni šlo gre. Je bilo premočno," nam je razkril Goran.

Tudi režiser Ivica Buljan je bil nad ansamblom SNG Drama Ljubljana zelo navdušen: "Eden od razlogov, da sem se odločil delati predstavo po Goranovem romanu, je bil ta, da sem vedel, da ima Drama takšen perfektni ansambel, da ima za vsako vlogo popolnega interpreta. In delati s tem je užitek. Stara hollywoodska 'fora' pravi, da, če režiser izbere odličen tekst in odlične igralce, potem na vajah uživa in se ne muči. In to se je zgodilo tudi meni," je igralce pohvalil Ivica.

Navdušenje pa je bilo očitno obojestransko. "Z Ivico je bilo super delati. Zelo sproščeno, ustvarjalno vzdušje je bilo. Vsak je lahko našel svoj prostor, tako, da - prav fino," nam je dejala igralka Iva Babić, zadovoljna pa je bila tudi z odzivi občinstva. "Odzivi so zaenkrat zelo dobri, fenomenalni, tako, da upamo, da bo tako še naprej," nam je dejala Iva.

Goranu je sicer največjo težavo predstavljalo čakanje na premiero. "Že pri vajah sem zaslutil ta neki entuziazem igralcev. Po eni strani je ta jezik, ki za mnoge ni materinščina, seveda neki izziv, lahko pa tudi ovira, a jaz sem začutil, da igrajo z užitkom in sem se veselil tega in potem po delcih nekako vidiš, kako bo to izpadlo. Potem je kar težko čakati, saj nisi del procesa. Nisem namreč hotel preveč hoditi, saj sem si nekako hotel pričarati ta občutek, da bi me na premieri še kaj presenetilo, nisem hotel biti seznanjen z vsem. Sem se moral kar zadrževati, da ne bi hodil še na kakšno vajo kukat," nam je razkril Goran.

Ivici pa je največjo težavo predstavljalo preveliko poistovetenje z liki na odru. "V finalu sem nekako tudi sam postal gledalec in moram priznati, da je sreča, da sem imel asistenta Roberta Waltla, ki me je, ko sem preveč čustveno reagiral in pozabil, da režiram, dal na stran in mi dejal: 'Glej, zdaj je potrebno narediti to, manjka nam ta tehnični detajl ...'" nam je razkril režiser.

Predstavo si je ogledalo tudi nekaj znanih obrazov, med njimi nekdanja manekenka Tjaša Stanič, režiserka Ivana Djilas, hrvaški igralec Stipe Kostanić in osebni trener in maneken ter kondicijski trener nastopajočih Iztok Hodnik.

"Pred kratkim sem prebrala knjigo, se pa ne morem odločiti ali je bilo to dobro ali ne. Predstava mi je bila sicer všeč, mogoče je le malo predolga. Drugače pa je bila izvrstna. Igrali so super. Vsa čast!" nam je dejala Tjaša, ki pa so jo bolj kot mlajši igralci navdušili starejši. Iztoku je bila predstava kar všeč. Igralce namreč poznam iz zasebnega življenja, danes pa jih je videl v drugačni luči - na odru. Ivana je predstavo doživljala zelo čustveno. "Glede na to, da sem iz Srbije in da sem nekatere dele predstave zelo pogosto v živo poslušala, sem predstavo doživljala zelo čustveno," nam je dejala režiserka, Stipe pa je v njej zelo užival. »Čeprav je predstava trajala dobre tri ure, mi je minila zelo hitro. Tako kot otroštvo in Jugoslavija," nam je v smehu dejal igralec.

Vsi vprašani imajo na obdobje skupne države lepe spomine:

"To je bil čas brezskrbnega otroštva, srečnih staršev. Super je bilo! Vedno smo vse imeli. Hodili smo na morje, na smučanje. Res je bilo lepo," nam je razkrila Tjaša, ki je imela ob razpadu Jugoslavije 13 let. Iztok se življenja v Jugoslaviji spominja po tem, da niso toliko hodili v tujino, ampak so bili bolj v Sloveniji in na Hrvaškem. "Najbolj pa se spomnim tega, kako zelo vesel sem bil, če sem dobil kakšne sladkarije iz Italije," nam je dejal osebni trener. "Ko je vse skupaj razpadlo, sem bila ravno v najstniških letih in je to zelo vplivalo na moje življenje, saj smo se preselili v Slovenijo, tako, da se Jugoslavije spominjam z najrazličnejšo paleto občutkov," nam je razkrila Iva. Ivana, ki je bila v času razpada Jugoslavija v osmem razredu osnovne šole, pa je zelo dolgo časa potrebovala, da se je navadila na spremembo. "Dolgo mi je bilo zelo zelo nenavadno in težko reči, da sem iz Srbije, ali, da sem Srbkinja. Precej dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem, da nisem več Jugoslovanka in da je to zdaj nekaj drugega," nam je dejala režiserka. Stipetu je predstava vzbudila tudi neke neprijetne spomine. "Jaz sem generacija lika iz romana. To so moji spomini iz otroštva in vse, kar se je zgodilo, ves ta nacionalizem, je boleče zarezan v naša otroštva. Današnja predstava mi je vzbudila neke neprijetne spomine. A narejena na izvrsten način. Igralci so na izvrsten način spregovorili o tem. Super predstava. Super režija," pravi igralec. Goran, ki je bil takrat še otrok, ima na Jugoslavijo bolj olepšano sliko. "Takrat se nisem zanimal za nobeno politično situacijo, niti je nisem razumel. Ko je Jugoslavija razpadla, sem bil star 11 let. Moji spomini so popolnoma zavajajoči. Povezani so z morjem, s prijatelji, s prvimi dnevi šole, igranjem nogometa, košarke, s praznovanjem rojstnih dnevov, izleti, obiskovanji sorodnikov … s takšnimi stvarmi. To, kar je pač otroštvo kjer koli na svetu. To nima povezave z nikakršno politično realnostjo. Vse, kar drugega vem o tej državi, sem moral potem nekako za nazaj sestaviti in ugotoviti, kako to vpliva na moje življenje. Ko se spominjam za nazaj, se spomnim tudi ogromno ljudi, ki so mi takrat veliko pomenili, pa jih zdaj ni več med nami," nam je dejal Goran. Ivica pa se tega obdobja spominja predvsem po tem, da je bila takrat veliko mlajši. "Ko se spominjaš trenutkov iz mladosti, se ti vse zdi lepo. Med delom sem razmišljal o tem, da so neki trenutki iz otroštva, ki so bili zame zelo boleči, zdaj zelo čustveni in lepi. Bolečina iz njih je izginila, ostalo pa je samo nekaj, kar plemeniti človeka. Recimo, leto dni v JNA je bilo zame zelo travmatično, že samo, če pomislim o vstajanjih ob 5 zjutraj, ko pa zdaj razmišljam o tem, pa se ne morem spomniti niti enega slabega trenutka, ampak se mi zdi, da je bilo vse fantastično," nam je dejal režiser.