Zakaj ste sploh začeli s pisanjem pravljic?
Pravljice so mi kot otroku in odraščajočemu posamezniku dale zelo veliko. Ogromno. Pravljični svet me je kot antipod realnega sveta že od nekdaj privlačil. Brezmejna domišljija, dežele, ki jih ni, a vendarle so, pa pravljični junaki, ki so totalne face; lepe zgodbe, ki se vijejo kot mlečna cesta in dialogi, ki izzvenijo kot najlepša simfonija. Lepe pravljice, ki jih slišiš kot otrok, so hvaležna popotnica za odraslo življenje. Vsaj zame so bile. Tam so, ko potrebuješ zavetje, in tam so, ko v življenju naletiš na oviro. Tako, ko se pred tebe postavi kot, denimo, hudobni zmaj, ki ga je treba premagati, da lahko kreneš dalje. Če je dobro napisana, te pravljica “oboroži” z vzvodi, kako ovire, ki jih v življenju ne zmanjka, premagati.
Več o pravljičarju in njegovem pisanju pa na bibaleze.si.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.