Laži o modnem svetu

Tomaža Miheliča je večina spoznala kot člana skupine Sestre, ki je leta 2002 na Evroviziji našo državo zastopal s pesmijo Samo ljubezen. Po tem se je podal v novinarske vode, pred petimi pa zajadral še med modne agente, ko ga je medse povabila uspešna slovenska agencija Immortal model management. Lastnica in nekdaj uspešna manekenka, danes agentka Svetlana Shaykhoun in njen mož, modni fotograf in agent Wally, sta ga povabila v svojo ekipo. Hitro so se ujeli in danes se lahko pohvalijo z eno najbolj uspešnih agencij na Balkanu.

V tem svetu je zelo veliko prevarantov. Zato je odlika dobrega agenta humana, človeška nota – da si hkrati profesionalen, kolegialen, prijateljski, tudi starševski. Moraš imeti občutek odgovornosti – da ti ni vseeno za nekoga. Da mu na kar se da ustrezen način poveš, da model ni dobil določenega posla, da ni sprejet v kakšno drugo agencijo ali pa, da so ga iz druge agencije odslovili. Tega ne moreš narediti kar po elektronski pošti. Tako sicer delajo nekatere vplivne agencije v tujini, kar se mi zdi zelo neosebno, a tam gre za velike agencije z veliko modeli. Po enem letu ti pošljejo isto instant sporočilo kot nekomu po 14 dnevih, vendar to vzamemo v zakup in se zato mi do naših vedemo bistveno drugače. Človeški faktor se mi zdi bistven. Vsega ostalega se lahko priučiš. Občutka za prepoznavanje potenciala se naučiš. Ker narediš toliko napak, da potem že veš, kaj je tisto pravo.

Kaj vam najprej pade v oči oziroma kaj gledate?

Najbolj eksplicitno jih lahko opaziš na ulici, kjer takoj vidiš višino. Zdaj že na daleč približno ocenim, koliko meri oseba.

Koliko pa mora biti visok model? Je lahko tudi previsok?

Za ženske je zaželena višina med 170-183 centimetri. Idealno je med 175 in 180 centimetrov. Ena najuspešnejših manekenk Karlie Kloss je denimo visoka 185 centimetrov, na drugi strani pa imamo še eno vrhunsko manekenko Caro Delevingne, ki pa meri 'zgolj' 170 centimetrov, čeprav pišejo, da je visoka 175 oziroma 177 centimetrov, da je bolj sprejemljivo na papirju. Ni toliko pomembna višina, kot sta energija in videz – če ta ustreza nekaterim kriterijem, se lahko tudi iz deklet ali fantov, ki na prvi pogled ne delujejo najbolj potencialno, naredi uspešno manekenko oziroma manekena.

Na kakšne načine – poleg že omenjene ulice – še iščete dekleta in fante? Tudi morda preko družbenih omrežij?

Zelo pogosto se javljajo po priporočilu ljudi, ki se ukvarjajo s podobnim poslom in kadar nekdo opazi nekoga primernega za našo agencijo, ga v veliki večini pošlje k nam, saj pozna naš način dela, našo profesionalnost in to, da znamo iz modelov res potegniti največ potenciala. Javljajo se tudi sami. Vsake toliko pa damo na Facebook in Instagram obvestilo, da iščemo nove obraze. Iščemo jih neprenehoma. Veliko jih opazim tudi na družbenih omrežjih, kar zna biti varljivo. Ti namreč vidiš neko fotografijo, si nad videnim čisto navdušen, potem pa spoznaš, da so v igri razni filtri, šminka, različni koti fotografiranja … Opažam tudi, da imajo slovenski najstniki relativno nizko samopodobo. Ne zdi se jim, da so dovolj dobri za modela. Menijo, da imajo drugi tako vrhunske obraze, da se ne morejo kosati z njimi. Takšen pristop je napačen, vsak, ki želi se lahko javi in vsaj preizkusi ali je primeren.

Kako se stvar odvija potem?

Če se nam zdi, da imajo potencial, jih povabimo na neobvezni sestanek. Če so mladoletni, vedno pridejo v spremstvu enega od staršev ali koga, ki je od njih starejši, ker se dogajajo vse sorte stvari. Tudi otroci znajo biti zelo 'žleht'. Če jih ne sprejmeš v agencijo, ti naredijo 'štalo' s kakšnimi opazkami ali te obsodijo vsakršnih stvari, zato se jaz vedno zaščitim s pričami.
Naredimo polaroide in se posvetujemo znotraj agencije, ali vidimo zadosten potencial. Nato se začnejo testna fotografiranja za book ter spoznavanje zakonitosti tega posla.
Zelo veliko se posvečamo telesu. Tako kot športniki morajo tudi modeli na pravilen način oblikovati svoje telo. Na srečo prihajamo iz obdobja pretirano vitkih, že naravnost koščenih modelov. Vedno več agencij se temu upira in med njimi smo tudi mi. Vse ima svojo mejo, zato deklet, ki nimajo naravnih preddispozicij ne silimo v doseganje nerealnih mer. Se je pa potrebno zavedati, da ogromno deklet pri tej starosti od 16-21 let zaradi genetike in konstitucije že brez pretirane skrbi za telo ustreza merilom. Vendar je potrebno telovadit, da je telo fit, čvrsto. Potrebna je kondicija, saj gre za psiho-fizično naporno delo.

Ravno pri telesu in prehrani je z manekenstvom povezanih največ predsodkov. Zakaj je temu tako?

Najprej je potrebno imeti trdne temelje, ki se začnejo v družini. Če starši otroku privzgojijo zaupanje, spoštovanje, z njim vzpostavijo iskreno, odprto komunikacijo, potem so storili največ, da jih zaščitijo, ne glede na to, s katero dejavnostjo se bodo ukvarjali. V manekenstvu je vsaj toliko pasti kot v športu, gospodarstvu, šovbiznisu … zato smo tukaj mi kot matična agencija, da starše in modele opozorimo na nevarnosti, ki se jim lahko zlahka ognejo, če le premorejo kanček razuma. Veliko se pogovarjamo, družimo, smo kot nekakšna družina, predvsem pa jih spodbujamo, da so neposredni in povedo vse, kar jim leži na duši. V takšnih okoliščinah ni pogojev, da bi se razvile anomalije, kot so denimo motnje hranjenja. Če imaš dobro ozadje, te nihče ne more prisiliti, da izgubljaš centimetre pod mejo dovoljenega. Ampak mediji raje poudarjajo temne plati, se okoriščajo z branostjo, gledanostjo, klikanjem člankov, s čimer vse skupaj še dodatno stimgatizirajo, ustvarjajo predsodke in ožigosajo veliko mladih deklet, ki so po naravi visoka, sloka, da je morda tudi pri njih sum na motnje hranjenja. Pogosto se pod takšnimi članki pojavljajo vulgarni in primitivni komentarji tipa: "Dajte jim jesti!", da so prišli iz Dachaua, da so trlice, da so grdi … iz čiste zlobe, ki ne vplivajo ravno spodbudno na te mlade ljudi. Lahko jih učvrstijo ali pa potolčejo. To so namreč mladi, ranljivi ljudje pri 16, 17 letih. Takšni komentarji sicer največ govorijo o osebi, ki jih je napisal. Ta zloba, pomešana z ignoranco in neumnostjo, je največja kuga človeštva.

Kako je s prehrano?

Modeli morajo zelo veliko jesti, a pravilne, hranilne snovi. V glavah smo zelo omejeni. Poznamo samo kruh, krompir, testenine, meso in zelenjavo. Ne zavedamo pa se, da je še ogromno druge hrane, da je ogromno različnih živil, ki so okusna, hranilna in zdrava. Predvsem pa nam mora hrana ustrezati. Moramo se zavedati, da smo vsi različni. Da imamo različne tipe teles. Da dekleta, ki so visoka in sloka, niso za to čisto nič kriva, ampak, da so to geni in da se takšna dekleta iščejo za manekenke. Nevedni ljudje pa takoj neko suho dekle označijo za nezdravo in ji pripišejo motnje prehranjevanja. Pa sploh nimajo pojma, kako so videti motnje prehranjevanja.

Ste imeli kdaj koga z motnjami prehranjevanja?

Na srečo še ne. Kot delovni terapevt sem na tem področju dodatno poučen in hitro opazim simptome. So pa dekleta, ki imajo recimo kakšno drugo tegobo, denimo kandido, zato izgubijo veliko kilogramov in nekdo jo bo zlahka in nepremišljeno povezal z anoreksijo. Podobno je pri ženskah, ki so abnormalno obilne. Pri njih nihče ne bo pomislil, da ima mogoče težave s ščitnico ali z ledvicami ali s čim drugim. Vsi si bodo mislili samo, da zelo veliko je.

Imajo potencialni modeli realna pričakovanja?

Ne. Potencialni modeli na začetku sploh nimajo pričakovanj. Vsi zelo dolgo dvomijo vase. Slovenci smo tudi pri tem malo posebni. Smo narod nizkih ciljev in pričakovanj, saj nimamo toliko samozavesti in zdrave samopodobe, da bi se zavedali svojega potenciala. Zato smo pa tu mi, agenti, da jih pripravimo. V tem poslu velikokrat ne veš, zakaj nisi dobil določenega posla. Na začetku je še neprijetno, potem pa se navadiš in se ne obremenjuješ s stvarmi, ki niso v tvojih rokah, ampak jo vzameš kot še eno popotnico za življenje. Vse, kar lahko narediš je, da se spraviš v vrhunsko formo, da si odličen pred objektivom, da si suveren na modni pisti, da si komunikativen in da znaš kakšen tuj jezik, da se lažje vklopiš v novo okolje.

Katere so največje napake, ki jih na začetku delajo nadobudni modeli?

Da želijo uspeti čez noč. Neučakanost jih ubija, obenem pa tudi nas, saj pritiskajo, kdaj se bo začelo z njimi kaj odvijati, kdaj bodo odpotovali v tujino. Primerjajo se z ostalimi, četudi jim že na začetku povemo, da je vsak individuum zase, da ne obstaja šablona, po kateri bi vsi na isti način prodrli. Usodna napaka je tudi izbira napačne agencije, saj ti lahko to povsem uniči ali vsaj upočasni kariero. Potrebno se je na različne načine pozanimati o delu določene agencije, pogledati njihovo spletno stran ali Facebook profil, da se vidi, kaj, kako in koliko delajo.
Ena večjih napak je poslušanje mnenj drugih modelov, ki mlajšim pametujejo, kako in kaj bi morali početi. Ti hitro padejo pod vpliv in začnejo dvomiti v delo svoje domače agencije, četudi jim gre dobro. Morda nam tu nagaja podalpska mentaliteta – kaj bo sosed rekel in nam več pomeni mnenje drugega, kot svoje osebno, za izoblikovanje katerega si potreboval veliko časa in dela. Takšnih modelov na srečo ni veliko, vsake toliko naletiš na kakšnega. Vzamejo ti veliko časa, energije, ne javljajo se na telefon, niso odgovorni, profesionalni in četudi imajo vrhunski potencial, bodo slej kot prej naleteli na mino. Ko se v tem svetu nekomu enkrat zameriš, se slab glas hitro razširi. Problematičnih modelov ni nihče vesel enako kot problematičnih sodelavcev v katerem koli podjetju (smeh).

Kakšen je postopek, če želi model zamenjati modno agencijo?

Predvsem mora za to imeti tehtne razloge. Če posameznik temu ni predan, ga že sami odslovimo, še prej pa mora poravnati morebitno nastalo poslovno škodo, kar je zelo redko. V primeru, da se nismo potrudili in razvili nekega potenciala, dovolimo modelu, da poskusi kje drugje. A niti enega primera ne poznam, da bi šel kdo v drugo agencijo in uspel. Kvečjemu je šlo vse le še navzdol, že po kratkem času so se razšli, čez par let pa želeli priti nazaj skesani, zakaj te niso poslušali. Žal je že prepozno, saj se ne pustiš dvakrat opehariti.

Kakšne so trenutne mere za idealen model oziroma kakšen videz je trenutno 'in'?

Pri modelih je trend enak kot pri kolekcijah. Vse se ponavlja. Po navadi so videzi določenih posameznikov tisti, ki dajo občutek, da je zdaj nekaj 'in'. Ko je prišla Cara Delevingne, smo vsi mislili, da so 'in' zelo močne, naravne košate obrvi, a temu ni bilo tako. Sicer je potrkala na našo zavest, da so obrvi okvir obraza in da jih ni vredno pretirano puliti. Nasploh pa so v manekenstvu različne kategorije, saj imamo bolj klasični videz, bolj komercialni, pa ženstveni, visokomodni, karakterni - recimo štrleča ušesa, zanimivi, nepravilno razporejeni zobje, pegice … Tudi etnično je zelo pisano. Trenutno so spet blazno v trendu azijski modeli, ker so komercialno naravnani modni ustvarjalci zavohali velik potencial novega tržišča. Vse gre do takšnega ekstrema in toliko časa se generira in polni naše glave z raznoraznimi trendi, da se zasiči, poči in se vrne nazaj h koreninam. Pri manekenstvu so to še vedno zlata 80., 90. leta prejšnjega stoletja, obdobje supermodelov, ko je lahko imela ženska tudi kakšen centimeter več obsega okoli pasu in bokov, ko se niso toliko osredotočali na to, da so ženske moški in moški ženske – ta androgenost, ki je največji trend zadnjih sezon. Vse se ponavlja, ustvarjajo se le variacije na temo.

Obstaja kakšna starostna omejitev? Do katerega leta morajo dati starši soglasje?

Do polnoletnosti. Kasneje so podpisniki pogodbe modeli. Velika imena svetovne modne scene iščejo modele med 15.-25. leti. Pri visoki modi imajo rajši še starejša dekleta. Komercialna tržišča iščejo dekleta med 25.-40. letom starosti. Pri fantih je malce drugače – v modi imajo rajši mlajše modele, komercialno pa modeli res dobro začnejo delati po 25. letu starosti. Moški imajo morda v tem poslu možnost dalj časa ustvarjati kariero, ženske pa zato tudi do desetkrat več plačane. To je – poleg pornografije - edini posel na svetu, kjer ženske zaslužijo več kot moški. Kar je čisto logično. Samo pogledaš v trgovine, koliko polic je za ženske in koliko za moške.

Starši so zelo pomemben dejavnik in morajo svojim otrokom predvsem dajati podporo. Največji problem pri starših je, da so skeptični tam, kjer jim ne bi bilo treba biti in povsem ležerni tam, kjer bi morali biti zelo skeptični. V Sloveniji je grozljiv problem zavajanja potrošnikov, kar se v obdobju krize še posebej občuti. Nenadoma se pojavijo številne organizacije, tečaji in šole, katerih glavni cilj je hiter zaslužek. Takšni primeri so manekenske šole, manekenski kampi, manekenske delavnice, ki z realnim delom modelov nimajo nobene veze. Gre za zavajanje. Apeliram na vse starše, naj ne nasedajo. Tu se izkorišča otroške nerealne sanje in starševsko naivnost. Veliko deklet si želi biti manekenka, zviti posamezniki, ki operirajo s takšnimi tečaji in s takšnimi šolami, pa to izkoriščajo, češ, pridite k nam, bomo iz vas naredili uspešno manekenko. Ne moreš iz dekleta, ki je visoko 1,60 metra in nima primerne konstitucije, narediti manekenke. To je dajanje lažnega upanja. To ni športni klub – v katerem - četudi se ne boš razvil v vrhunskega športnika - se boš gibal, razvil koordinacijo, se družil z vrstniki …
V naši agenciji imamo izjemne starše, različnih izobrazb, od delavskega razreda, do visoko izobraženih. Ne glede na status je ta srčnost pri vseh ista. Vsem gre za to, da se otrok razvije, vsi nam zaupajo in se ne vpletajo v naše delo. Svoje najstnike nam dajo pod nadzor in rezultati so hitro vidni. Postanejo bolj samozavestni, odločnejši, imajo lepše drže telesa in to jih bo zaznamovalo za celo življenje. Pri nas ne izstopajo, so med sebi enakimi, delajo na sebi, ustvarjajo, nihče jih ne tretira kot številke ali zgolj kot nek kos mesa, obešalnik, ki je oblečen v drago kreacijo, ampak se ukvarjamo z njimi, z imenom in priimkom, obravnavamo jih kot celovite osebnosti.

Kako je z mladoletniki in z delom v tujini? Dobijo kakšno spremstvo?

V tujih agencijah zanje skrbijo drugi agenti, ki nad njimi tudi prevzamejo odgovornost. Mi kot njihova matična agencija jim moramo zagotoviti karseda primerne pogoje. Ni vedno lahko, ni vedno vse idealno, ampak se trudimo. So takšne in drugačne okoliščine, saj delamo z ljudmi ne s stroji. Ni tako kot v šovu America's Next Top Model. Modeli ne bivajo v vilah z bazeni, ampak so to bolj majhna stanovanja, ki spominjajo na študentske domove. Včasih se zgodi, da gre tudi za zelo lepe velike prostore. Punce, ki so mladoletne, lahko potujejo s starši. Sicer pa tuja agencija manekenki vnaprej plača letalsko karto in stanovanje, dajo ji tudi žepnino, mesečno karto za javni prevoz in novo SIM kartico za internet, saj manekenka vsak večer dobi elektronsko pismo, v katerem piše, kaj vse jo čaka naslednji dan. Fantom po večini ne krijejo vseh stroškov vnaprej, a mi za naše poskrbimo. Na letališču modela, ki prvič potuje, počaka šofer, ga odpelje do agencije, kjer izve vse potrebne informacije, nato pa ga odpeljejo do stanovanja. V Aziji dobijo svojega šoferja, ki jih vozi naokoli, v Evropi si odvisen od javnega prevoza ali taksija. Ko model začne delati, najprej poravna vse dolgove, od vsakega zaslužka gre najprej določen procent agenciji, s tistim, kar ostane, pa se pokrijejo vsi omenjeni stroški. Ko jih model pokrije, začne služiti. Na začetku ni enostavno. Kariere modelov se razlikujejo, eni začnejo takoj služiti, drugi šele čez leto ali dve. Recimo naš model je šel v Azijo, pa prvo sezono ni nič zaslužil, ker si je moral tudi 'book' izpopolniti, zato pa je naslednjo sezono nazaj prišel s 15.000 evri v žepu – se pravi, da je moral zaslužiti okoli 40.000 evrov, da je poravnal vse stroške. Nekatere agencije si namreč vzamejo tudi do 50 odstotkov. Izjema je le Francija, ki zaradi pošastnih davkov vzame 70 odstotkov, a ti pri tem teče delovna doba in imaš dodatno zavarovanje. Seveda so tudi honorarji bistveno višji kot drugod.

Kako je z goloto?

Golota je zelo odvisna od posameznika. Mi vsakemu modelu, ki z nami podpiše pogodbo, damo vprašalnik, v katerem jih poleg vseh talentov in sposobnosti vprašamo še, v katerih primerih se ne bi fotografirali. Vprašanja se nanašajo na krzno, akt, toples, kopalke, alkohol, cigarete in živali. Za tiste, ki so apriori proti vsemu, takoj vemo, da to ni model. To mora biti oseba s svetovnimi nazori. Zavedati se mora, da je estetska golota stvar tistega, ki jo ustvari, na drugi strani pa opazovalca. Še enkrat nisem doživel, da bi ob manekenki, ki se je sprehodila po pisti in pokazala prsne bradavice, kdo iz publike obnemel. Modnih revij ne gledaš z erotičnim nabojem. Kar se tiče golote, je ta večji tabu pri opazovalcih kot pri manekenkah. V glavi modelov mora biti razčiščeno, da ne gre za nič opolzkega ali sprevrženega, ampak, da gre za estetiko. In zakaj se ne bi smela punca pri 16 ali 17 letih v svojem telesu počutiti tako ugodno kot tiste pri 25? Ta naša zelo patriarhalna in versko usmerjena vzgoja te tepe po prstih, če se samozadovoljuješ, če se med tuširanjem pogledaš pod pas, vemo pa, kakšne sprevržene patologije se dogajajo v njihovih logih. Seveda ne moreš 15 ali 16-letnice siliti v to, da pozira gola. Gre za njeno telo in lahko z njim počne, kar jo je volja. Veliko svetovno uspešnih manekenk ima podobne zgodbe. Ko jim fotografi rečejo, naj se slečejo, se gredo najprej zjokati, potem pa naredijo, kar je potrebno – seveda tu govorimo o strogem profesionalizmu. Mi imamo z vsemi modeli dogovorjeno, da najprej pokličejo mene, če pride do kakšne takšne situacije. Ne narediš drame, ne narediš težav sebi in drugi agenciji, ampak pokličeš mene in se bomo vse lepo zmenili. Bile so situacije, ko me je manekenka poklicala in mi rekla, da ji niso povedali, da mora biti v kopalkah in da je vsa mokra. Pa sem potem poklical naročnika in ga vprašal, kaj se gredo, da je potrebno takšne stvari vnaprej povedati. Mi moramo poznati okoliščine, da lahko model pripravimo nanje in v takšnih primerih ne pošljemo začetnice, temveč nekoga z izkušnjami.

Mora model sprejeti vsako delo?

Ne, vse je v dogovoru z agentom in 'bookerjem', ki skrbi za modelov delovnik.

Tu gre za en izjemen paradoks. Laično javno mnenje je, da so manekenke in manekeni, ker jih povezujejo z misicami in mistri, neumni. Morda to velja za koga, moram pa povedati, da je velika večina naših modelov izjemnih dijakov, zlatih maturantov, odličnih učenjakov, študentov prava, medicine … Boljši, kot si učenec, več imaš možnosti, da se lahko ukvarjaš s kakšnimi obšolskimi dejavnostmi. So tudi takšni, ki ne študirajo, vendar imajo življenjsko šolo, so splošno razgledani, z veliko mero čustvene inteligence. V tujini so v šolah bistveno bolj razumevajoči kot v našem šolskem sistemu, ki je žal sistem ustvarjanja klonov, nekakšnih ovac – sistem pomnjenja: za dobro oceno te prisilijo vedeti ogromno obrobnih informacij, ki ti nikoli ne bodo koristile. Sam sem bil dober učenec, iz zgodovine sem imel oceno štiri, celo pet in nimam pojma o nobeni letnici. Poznam pa ljudi, ki vedo na pamet vse letnice in vse pomembne dogodke iz preteklosti, pa ne znajo plačati položnice in zaslužiti denarja, povrhu tega so še vedno pri starših. Problem je, da se ne dela na individualnosti, na potencialu, ki ga ima nekdo, da se profesorji sploh ne zavedajo, kakšen potencial ti dejansko daje manekenstvo: od razvijanja samostojnosti, delovnih navad, točnosti, lojalnosti, odgovornosti do sebe in do svojega telesa, do drugih ... To so mladi poslovni ljudje. Najdejo se tudi kakšni profesorji in ravnatelji, ki so izjemno razumevajoči, s katerimi se brez težav dogovorimo, da recimo model manjka tri mesece v šoli. Pa to ne pomeni, da nazaduje, saj dela preko interneta. Ob tem pa razvije takšne lastnosti, ki mu bodo v življenju bistveno bolj koristile kot tiste, s katerimi jih silijo v šoli.

Veliko se govori o divjih nočnih zabavah, drogah, da se od modelov pričakuje, da so spremljevalke oziroma spremljevalci. Kako je s tem?

Manekenske agencije niso agencije, ki se ukvarjajo z eskortom. Tudi v Sloveniji obstajajo takšne punce, ki nudijo spolne usluge za denar, a se v večini predstavljajo kot igralke, fotomodeli v tujini, pa blogerke, pevke, vse zato, da bi nas zavedle. Nekatere so se celo potegovale za naziv Femme fatale, vendar se o tem nič ne piše. Tudi nemalo svetovno znanih žensk se je ukvarjalo z elitno prostitucijo. Mi, ki smo v modnem poslu, točno vemo, kakšen je zaslužek ter kdo, kje in kaj dela. Zato ena punca, ki je nenadoma blogerka, ker je to zdaj 'in', lahko ljudem, ki tega ne poznajo, prodaja zgodbe, da se s tem preživlja, čeprav je javno znano, da si s tako zasluženim denarjem ne moreš kupiti torbic, oblačil in čevljev prestižnih blagovnih znamk. Po drugi strani pa te punce zelo rade objavljajo svoje fotografije in mi ne more nihče na tem svetu reči, da ne bi objavile vseh svojih fotografij s snemanj in drugih projektov, če bi jih dejansko imele. Teh fotografij ni. Teh projektov ni. Teh manekenskih poslov ni. Teh filmov, ki jih ves čas hodijo snemat v Ameriko, ni. So pa ves čas v dragih oblekah, v raznih družbah, na jahticah, s šampanjčki … Tu se je treba vprašati – zaradi česa, od kje? Naših modelov ni med njimi, ker imajo preveč dela sami s sabo. Zabave, ki so sestavni del tega posla, so pa zabave za tiste ljudi, ki so soustvarjali neki projekt. Po modni reviji nekega oblikovalca ima zvečer ta oblikovalec zabavo. Od osmih do enajstih zvečer. Ne do sedmih zjutraj. Seveda so izjeme, kdaj se zavleče, si privoščiš iti malo ven z ostalimi modeli, da se sprostiš po napornem delu, nikakor pa ne moreš tega početi v nedogled. Če si na zabavi do zgodnjih jutranjih ur, kako boš šel potem ob osmih na delo, fotografiranje, snemanje ali avdicijo? To ne gre skupaj. Tisti modeli, ki hočejo žurirati, imajo možnost iti v enega od klubov, kamor jih povabijo promotorji, falirani manekeni ali manekenke, ki novačijo te punce in fante, da jim potem lastniki klubov plačajo glede na število oseb, ki so jih pripeljali. Bogati in vplivni namreč raje zahajajo v klube, ki slovijo po lepi klienteli. Tukaj ne gre za noben eskort! Ti modeli imajo na teh zabavah vse zastonj. Lahko greš na vse zabave, na katere hočeš, če se zavedaš, da ti ni treba ravno vsakič piti alkohola, saj bo to vplivalo na slabo formo, kožo, počutje. V Aziji imaš na primer diskoteke, kjer tudi modelom plačajo, da pridejo vanje žurat. Za to, da si tam in da se imaš fino, piješ, in plešeš dobiš 40, 50 evrov za štiri ure, pri čemer imaš vse zastonj.

Kaj loči dober model od slabega?

Na prvem mestu je inteligenca, potem pa so tu še splošna razgledanost, obvladovanje tujih jezikov, komunikacija, družabnost, delavnost, poslušnost, lojalnost in profesionalnost.

Kdaj lahko govorimo o supermanekenki oziroma supermanekenu?

Takrat, ko so vse svetovne naslovnice polne njihovih podob, ko delajo kampanje in ko so med 50 najuspešnejšemi modeli na models.com – do zdaj smo imeli Slovenci eno takšno manekenko: Valerijo Kelava.

Koliko dobi model za snemanje oglasa? Pa za sprehod po pisti? Kaj se mu najbolj splača? O kakšnih sploh cenah govorimo?

Tu moramo ločiti Slovenijo in tujino, celo tam je vsako tržišče poglavje zase. Nemški in španski trg se razlikujeta od ameriškega, italijanskega, francoskega, angleškega, ali azijskega. Zaradi tega je to zelo težko poenostaviti. Odvisno od naročnika. Lahko imaš modno revijo v tujini za 2.000 evrov ali pa za 300. Lahko pa jo imaš v Sloveniji sredi nakupovalnega središča v spodnjem perilu za 100. Zato mi tega ne počnemo! V Sloveniji se za revijo dobi med 100 in 200 evri, kar je še vedno smešno nizka cena.
Problem v Sloveniji je, da se tu snema ogromno reklam za tuje trge, modele pa se zelo izkorišča. Daje se jim mizerno nizke honorarje. Nam je jasno, da so proračuni gromozanski, tudi po več sto tisoč evrov se odšteje za neko reklamo, glavni protagonist – model, pa dobi nekaj sto. Če bi se v Sloveniji tega zavedali amaterji in naturščki brez agencij, bi vsi imeli več od tega. Vsi bi morali reči NE in bi bilo drugače. Mi smo že koga zavrnili, pa so nas eno sezono malce po strani gledali, potem pa so bili primorani potrkati na naša vrata, saj slovimo po zelo izbranih modelih. Pogosto se srečujemo s tipično slovensko folkloro – vsi bi imeli vse, plačal pa ne bi nihče. Zdi se mi nespoštljivo do modelov, ki svoje delo pošteno in vestno opravijo, za to pa morajo biti tudi korektno plačani.

Kaj pa prinese največ slave oziroma ti dvigne ceno?

Slava v tem poslu ni dobrodošla stvar. Slava v tem poslu je nekaj obrobnega, je balast, je breme. Ker te vsi gledajo kot vzvišenega, ultra bogatega arogantnega posameznika. Najbolj pomembno v tem poslu je to, da veliko delaš, da zase veš, kdo si, kaj si in kam greš. Slava je v očeh ljudi, ki opazujejo, v očeh medijev. Če je nekdo delal en večji projekt, še ne pomeni, da je uspel. Lahko naslednjo sezono ne bo nič, čez dve sezoni pa bo v vrhu. To, da ima nekdo že na začetku vrhunski projekt, mu mora dati samo potrditev, da je tam z nekim razlogom in da ima potencial.

Tudi Slovenci imamo nekaj vrhunskih modelov. Kateri so trenutno najbolj 'in'?

Pri Immortalu imamo denimo dekleta, kot so Hannah Novak, po rodu Slovenka, vendar živi s straši v Ameriki, kjer smo jo odkrili. Tudi naša Risa Bellak, ki je trenutno ena najbolj opaženih modelov na svetu in je nedavno krasila naslovnico japonske izdaje revije Vogue, je posvojenka iz Jugoslavije (ne ve se točno od kje). Potem je tu naša Prisha Justinek Alfirev, ki je zadnje sezone redno na londonskem tednu mode kraljica modnih pist in oseba z največjim srcem na svetu. Ona mi je pri vsem veliko pomagala in lepo je, ko lahko drug drugemu damo nekaj dobrega za življenje. Tukaj je izjemen Branko Maselj, eden izmed najbolj perspektivnih obrazov, z vidnimi uspehi, a si je po napornih sezonah vzel kakšno leto zase. Zelo potencialna sta Sebastjan Jenko, ki je letos že štirikrat delal za Dolce & Gabbana ter Luka Mulec, naš Versace, ki pa ga na njihovi junijski reviji ni bilo iz preprostega razloga – ker so ga hoteli zabriti. Imeli so fante s kratkimi in dolgimi lasmi, ne pa tistih vmes. Njegov milanski 'booker' Max iz D'managementa, vodilne moške agencije v Evropi, pa je bil odločno proti. Zaveda se, da ima celoten book z lasmi in bi lahko bila takšna ekstremna odločitev preuranjena. Z vrhunskimi, za moje pojme najboljšimi uspehi, se lahko pohvali Valerija Kelava, ki je v svoji karieri sodelovala domala že z vsemi prestižnimi znamkami. Ne smemo pozabiti še na dva manekena, ki jih Slovenija toliko ne pozna, saj sta si kariero naredila v tujini: Rožle Langus in Anže Mežan. Oba že nekaj sezon delata za Armani, Rožle je revijo že večkrat tudi odprl, zanje pa je posnel tudi katalog.

Našteti so verjetno tudi najbolje plačani?

Vsekakor, čeprav je njihov letni zaslužek odvisen od forme, predhodnih uspešno opravljenih projektov ter agencij, ki jih zastopajo.

Kako vi gledate na manekenke (in manekene) z oblinami?

Manekenov z oblinami ni, so pa punce, a žal izjemno redke, saj morajo biti tudi pri njih določeni proporci, mora biti samozavest, energija. Že povprečnih teles si ženske ne upajo pokazati, kako naj si to upa ženska, ki ima bistveno več oblin?! Zato je še težje dobiti dober model z oblinami kot klasičnega. Na področju Balkana imamo tako le eno – Hrvatico Lucijo Lugomer. Mislim, da je prava resnica znotraj tega. Ker niti pretirana slokost niti pretirana obilnost nista najboljši zgled za zdravje, pri tem pa se moramo zavedati, da smo si ljudje po strukturi različni in ne smemo slepo enačiti določenega videza z zdravstvenimi tegobami.

Pa na to, da v ta svet vedno bolj 'vdirajo' otroci zvezdnikov, ki tako izpodrivajo oziroma zaradi slavnih staršev veliko hitreje uspevajo v tem poslu?

To je podobno kot resničnostni šovi, ki niti slučajno ne kažejo ogledala družbi, ampak so ogledalo vseh teh multinacionalk, ki pod pretvezo, da navadnim smrtnikom ponujajo ameriške sanje, ponujajo kapljo v morje denarja, ki ga oni služijo na račun njihove naivnosti. Preko šovov, kot je America's Next Top Model, lahko izveš kakšno tehnično podrobnost glede modelinga, kako se obnašati pred kamero ali kako se nasmehniti z očmi, vse ostalo pa je balast. Tudi modni svet ni izjema, postaja vse bolj hiperproduktiven. Ne želim posploševati in dajati vse v isti koš, a nekatere znamke so začele že na castingih spraševati modele, koliko sledilcev imajo na Instagramu, kar je absurdno. Ko je naš Sebastjan na tednu mode v Milanu nosil kolekcijo za Dolce & Gabbana, je revijo odprl sin Cindy Crawford, Presley Walker Gerber, ki je sicer simpatičen mladenič, a prenizek za na pisto. Kot četrti se je sprehodil sin Juda Lawa, Rafferty Law, ki niti slučajno ni videti kot model – grozno je hodil, malce zabuhel je v obraz, a je bil tam, ker je po poklicu sin. Tu so še slavne Kardashianke, Gigi Hadid itn.. Te punce niti slučajno ne stojijo v vrstah na castingih, niti slučajno ne utelešajo bistva modelov, o čemer se je končno začelo govoriti tudi vedno bolj na glas. Calvin Klein, ki je sicer prodal svojo znamko, je popenil nad odločitvijo, da so v zadnjo kampanjo spodnjega perila vključili Kendall Jenner. Marsikomu se je stisnilo srce od bolečine, ko je videl Kim Kardashian na naslovnici modne biblije, Voguea. Moda te ljudi sploh ne zanima, ampak jih žene čim večji zaslužek v čim krajšem času. Zaradi tega bo kmalu počilo, saj je tržišče prenasičeno z vsem. Poleg hčerk in sinov pa modelom odžirajo posel tudi igralci in igralke. Ta tiha vojna velja že dlje časa, saj sta panogi med seboj na nek način povezani, kajti manekenstvo je nekakšna igra brez teksta. Model celotno zgodbo pove z očmi in telesom, igralec si lahko pomaga z besedami. Veliko je danes slavnih igralcev, ki so svoje kariere začeli na modni sceni.

V Aziji se je od nekdaj dogajalo. Poleg neštetih je tu še Tokio, ki se enači s svetovnimi modnimi prestolnicami. Če izključimo Japonsko, oziroma jo priključimo k drugim svetovnim prestolnicam, pa lahko za Azijo rečemo, da je bila vedno center zaslužka. Rečeno po domače, tja se je šlo po denar, saj gre za ogromno hiperproduktivno tržišče, kjer se ustvarja za celoten svet. Cene so v zadnjih desetih letih občutno padle, a še vedno se izplača, saj lahko model v treh mesecih zasluži od 10.000 do 20.000 evrov, odvisno od potenciala in kvalitete 'booka' oziroma portfolije. Pri pošiljanju modelov v Azijo smo zelo pozorni, kajti toliko, kot je dobrih, je tudi slabih agencij. Zveze, poznanstva ter predhodne izkušnje nam veliko pomagajo, da priskrbimo našim modelom le najboljše. Tisti v slabih agencijah se hitro zapustijo, saj nimajo ustrezne konkurence in tudi naročniki so slabši. Glede agencij je isto v Evropi in Sloveniji, le da se tukaj zelo dobro ve, kdo dela na vrhunskem nivoju in kdo ima agencijo samo zato, da lahko sebe poimenuje 'agent'. Če bo šel potencialen model v eno za lase privlečeno agencijo, mu ta ne bo nudila ustreznega razvoja. Obstaja pravilo, da imajo dobre matične agencije odlično strategijo in kvalitetne naročnike, slabe pa ravno nasprotno in te so v večini primerov krive za vse zloglasne zgodbe o izkoriščanju in siljenju modelov v skrajnosti.

Kateri so največji predsodki o svetu manekenstva?

V vsakem predsodku je kanček resnice, ki pa ga ne smemo obravnavati kot pravilo, ampak se truditi, da se stvari čim manjkrat razvijejo v skrajnost. Manekenke in manekeni so povsem običajni ljudje, ki se iz različnih interesov ukvarjajo s tem poslom. Javnost jih zato, ker so zavoljo narave dela izpostavljeni, ocenjuje skozi širino osebne percepcije. Tisti bolj ozkogledni bodo obsojali, tako kot večino stvari, razgledani in ljudje odprtih nazorov, pa bodo to sprejeli kot vsak drug poklic. Ta svet je prepleten z vsemi čustvi, ima svoje pomanjkljivosti in veliko pozitivnih dejavnikov, ki večini pomaga na poti do njihovih ciljev.