Močna poškodba kolena je pečat, ki mu ga je pustil Survivor

To je bilo moje prvo srečanje s Filipini.

Kako je potekalo snemanje na Filipinih? Se vam je pripetila kakšna anekdota?

Samo snemanje je dolgotrajen postopek, ki je za mene seveda tudi nekaj novega. Anekdot ni bilo, razen to, da sem trikrat na dan bil na rižu. Poleg tega sem si pa kar precej močno poškodoval koleno in to je pač en tak pečat, ki ga bom tudi odnesel iz te zgodbe.

Kako ste kljubovali vročini?

Vročino zelo dobro prenašam. Rad imam sonce, jasno ob tej predpostavki, da je treba popiti precej tekočine. Pa tudi kakšne minerale, elektrolite in soli. In popil sem praktično šest, sedem litrov tekočine dnevno in čisto normalno zdržal brez enega samega problema.

Ali so vas Filipini očarali?

Lahko rečem, da sem navdušen tako nad samimi Filipini kot nad prebivalstvom, ki je zelo mirno, pridno ljudstvo, znajo navezovati prijateljske stike in lahko rečem, da sem s kar nekaj temi ljudmi na dan ali pa mogoče vsaj enkrat na teden ostal v stikih.

Nisem prepričan, da mi tista vlada tam prav ustreza, ker sem nekako zaljubljen v Slovenijo.

Ali bi z družino šli še kdaj na počitnice tja?

To bi pa seveda z veseljem šel, ker me tudi Martin (op. a. njegov sin) večkrat sprašuje, kako je na Filipinih. Tako da na počitnice bi se pa odpravil tja.

Ali ste imeli na Filipinih tudi kaj prostega časa?

V bistvu lahko bi rekel, da je bil vse to moj prosti čas, ker sem preživljal letni dopust na Filipinih. Hkrati pa bi lahko rekel, da ni bilo nič tistega prostega časa, da bi gledal v zrak, ampak sem bil vedno in vseskozi v Survivorju. Z mislimi ali fizično. Razmišljal sem o tem, kakšne reakcije lahko pričakujemo od tekmovalcev v takih in takih razmerah. Praktično sem bil vsako minuto (ker sem to tudi želel) na tekočem z vsemi dogodki, ki so se dogajali in dejansko sem bil polno zaposlen na tak ali drugačen način.

Kaj ste v času snemanja najbolj pogrešali iz Slovenije?

Predvsem družino. Lahko rečem, da mi je bilo dolgčas po družini, sicer sem pa vse, kar sem potreboval, imel tam.

Kaj mora po vaše imeti tekmovalec Survivorja?

Tekmovalec Survivorja mora prav gotovo imeti močno voljo, da bo sledil cilju, ki si ga je zastavil. To je edino. Biti vztrajen. Seveda tukaj gre za precej veliko zmožnost, se pravi ene pravilne komunikacije v družbi podobno mislečih ... Ostati mora človek. Predvsem je važno, da vsak tekmovalec, čeprav se znajde v izredno težkih psihičnih in fizičnih naporih, mora ohraniti tisto človeško plat in mislim, da je to najbolj pomembno.

Lahko rečete, da so naši tekmovalci to imeli?

Mislim, da večina ja. Nekatere tekmovalce so razmere mogoče odnesle malo na stran, ampak mislim, da so se naslednji trenutek že zavedali, da so naredili napako, ki se je včasih ne da več popraviti.

Bi se vi podali v takšno avanturo, kot je Survivor?

O tem nisem razmišljal. To bi bil lahko zelo močan izziv zame, nisem pa prepričan, da bi zdaj bil pripravljen vse doma spet še enkrat pustiti in iti v to zgodbo kot tekmovalec.

Kaj je po vašem mnenju najtežje pri Survivorju? Psihični, fizični pritiski, izzivi?

Jaz mislim, da je tukaj vse povezano eno z drugim. Nobene stvari ne moremo izključiti. Psihični pritiski seveda nastopajo potem, ko je človek izčrpan, ko je človek lačen, ko začne spoznavati drugo stran sebe, kakor se do zdaj še ni poznal. Pride lahko celo do razočaranja nad samim sabo. Človek je mogoče mislil, da je bolj sposoben, kot je in tam je prišla ura resnice in se je človek lahko sesul, zato ker je bil razočaran nad sabo. Tukaj bi težko izpostavil eno resno zadevo ob predpostavki, da fizično in psihično mora biti vsak do ene relativno visoke mere pripravljen, ko se odpravlja na tako pot.

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu od te izkušnje?

Zagotovo to, da Survivor ni samo atletska igra in spletkarjenje. Ampak, da je povezava med vsemi sposobnostmi, ki jih omenjamo za tekmovalce izredno pomembna. In to, da je zadeva zelo kompleksna, da en dober atlet ne more samo z atletskimi sposobnostmi zmagati te igre. Da pride do veliko kombinacij, do veliko razmišljanj, veliko ene kombinatorike. Vse to je Survivor in to mi bo ostalo v spominu.

Kmalu se boste razveselili novega družinskega člana. Veste že spol?

Vsi trije že nestrpno čakamo ta trenutek. Mislim, da je skoraj šestletni Martin najbolj navdušen in že težko čaka svojega bratca, za katerega si zelo želi, da bi mu bilo ime Jakob.

Ali je on izbral ime?

On je izbral, a še nismo dosegli soglasja.

Ali pogrešate motoristične podvige?

V bistvu ja in ne. V tem športu sem aktivno, res na polno bil vključen več kot dve desetletji in zdaj, ko je začel s tem že moj sin, jih ne pogrešam toliko, ker hodiva tudi skupaj trenirat. Največkrat pustim svoj motor doma in se posvetim njemu, tako da sem še vedno noter. Komaj čakam, da si pozdravim to koleno, da bom lahko spet tekmoval. Ampak, da bi pa jih tako na veliko pogrešal, pa ne. So še drugi izzivi na svetu.