V Mali drami so premierno uprizorili novo igro Simone Hamer Razglednice ali Strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, na nedavnem sklepnem večeru 47. tedna slovenske drame, ovenčane z nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Režiserka krstne uprizoritve je Ajda Valcl.
Dramsko besedilo, ki je nastalo na pobudo ravnatelja SNG Drama Ljubljana Igorja Samoborja, črpa navdih iz življenja in izkušenj (slovenskih) posameznic, ki so prestopile in premaknile meje znanega in mogočega. Razglednice so potovanje. Dobesedno in metaforično. Živopisan vrtiljak dogodivščin in spoznanj na življenjskem vandranju neke ženske – Slehernice. V uprizoritvi igrajo Polona Juh, Saša Pavček, Nina Valič in Barbara Žefran.
Življenje, ki ga živimo danes, je zelo turbulentno in strah se včasih hitro prikrade, ko vidimo, kaj vse se dogaja po svetu in okrog nas. Ali lahko ta strah zajezimo oziroma poskrbimo za spremembe?
''Če pogledam sebe, se mi zdi, da so dnevi, ko si mislim, da ne morem nič spremeniti, potem pa pridejo dnevi, ko se znajdemo v določenih situacijah, kjer se mi zdi, da bi lahko spremenila mogoče kakšno malo stvar, ki lahko nekomu pomeni nekaj velikega. Režima v sistemu nekih družbenih ureditev verjetno sam posameznik ne more spremeniti in ga tudi nikoli ne bo. Vsi vemo, kam ta svet gre in kje smo. Sama sebi vedno rečem, da je dan tisti, v katerem lahko narediš malo revolucijo, ki je lahko velika v tem pogledu, da se ljudje prevečkrat zadržujemo v altruizmu ali pa v izreki nekega svojega stališča. Na primer, ko se znajdeš v odnosu z nadrejenimi, ali v situaciji, ko moraš zagovarjati ali svojo žensko osebo ali osebo otroka ali osebo sveta, dostikrat zamolčimo, ker smo preveč šokirani. Zdi se mi, da bi morali v tistem trenutku biti človek bolj eksploziven, da bi odreagiral, in v dani situaciji res posamezniku povedatl nekaj, kar je prav. Ljudje smo šibki v tem, da dostikrat hodimo mimo stvari in potem šele, ko pridemo domov, vidimo, kaj bi morali narediti. Mislim, da vsak dan ponuja to, da sproti delaš male revolucije, ker velikih revolucij nikakor ni. Velike revolucije povzročajo trpljenje in bolečino in hude posledice, kot so genocidi,'' je po premieri za 24ur.com povedala Polona Juh.
Njena igralska kolegica Nina Valič, ki v predstavi igra moško vlogo in ki s Sašo Pavček poskrbi za kar nekaj komičnih prizorov, meni, da strah nastopi zaradi nepoznavanja stvari.
''Mislim, da je problem strahu, tega današnjega strahu, zaradi nepoznavanja. Strah je v bistvu strah pred nečim. Zdi se mi, da se strah razvije takrat, ko ene stvari ne poznaš dovolj dobro. Mogoče so ljudje preobremenjeni s službo, s krediti oziroma z življenjem kot takim in enostavno si ne morejo vzeti dovolj časa, da bi se spustili v kožo drugega. Mislim, da je to glavna težava tega strahu, ki je zdaj prisoten in potem skušaš sebe zavarovati, izpostaviš nekoga, ki je od tebe malo drugačen, se ne spuščaš v njega in ga niti ne skušaš razumet, to je po mojem narobe,'' je povedala Nina.
Polona Juh je prek tega projekta spoznavala vlogo fotografa v zelo konkretnem smislu, in sicer, kako se dela z objektivom, kako je treba paziti na svetlobo … In svojim igralskim talentom odlično uprizorila amatersko fotografinjo.
''Tukaj je v bistvu fotografija oziroma fotografinja prirejena za gledališko predstavo. Moram reči, da se tukaj ne čutim popolnoma suverene in da nič ne vem o tem poslu. Prav tako kot vse druge umetnosti se mi zdi, da moraš biti rojen za to, hkrati moraš pa veliko delati za to, da opaziš in da vidiš skozi objektiv tisto, kar je treba videti in da znaš urejevati kompozicije na tak način, kot se v umetnosti dela. Občudujem fotografe, ki delajo umetniško fotografijo in tudi dobro dokumentarno fotografijo. Vsaka umetnost zase je rodila svojega človeka za to poslanstvo. Tako kot vsaka druga umetnost je tudi fotografija lep poklic in lepa umetnost in zelo zelo zanimiva. Tako kot pravi fotografinja: 'Lovi trenutke in jih shranjuje zase in za tiste, ki pridejo za nami, osvetljuje minljivost, približa strahove …' Moram reči, da sem vesela te izkušnje. Dandanes vsi že fotografiramo s telefoni, redko se ukvarjamo s tem, da bi bilo treba arhivirati kakšno fotografijo, preveč mimogrede je vse,'' meni Polona, ki se pred objektiv rada postavi, kolikor je to potrebno, najraje za kakšen film. V zasebnem življenju pa zelo rada fotografira.
''Zanimalo bi me kakšno umetniško fotografiranje, s kakšno posebno svetlobo. Kadar grem na potovanje, rada snemam ali fotografiram. Opazila sem, da najraje fotografiram človeka v sliki, ker kadarkoli doma pogledam posnetke, ponavadi preskakujem kadre, kjer so znamenitosti in komaj čakam, da pride v kader človek … ta dva človeka sta moj sin in partner. To v bistvu tudi v meni zadosti nek občutek, da kljub vsemu je človek ta vrednota, na katero je treba paziti.''
Tudi Nina Valič raje stopi za kot pred objektiv. ''Ne maram se fotografirati. Nikoli nisem marala tega. Kar se dogaja na predstavi, je čisto nek drug svet, ampak sem zelo vesela, da imam pametni telefon z dobro kamero - zaradi tega, ker v resnici posnamem ogromno fotografij. Zelo veliko stvari memoriziram, tako kot reče glavna junakinja naše predstave. Stalno je treba prazniti moj telefon, ker imam toliko fotografij na njemu. Priznam, da fotografij ne dajem redno razviti, imam pa vse shranjeno na eksternem disku,'' pove z nasmeškom in iskreno priznava, da razglednic s potovanj ne pošilja več.
''Razglednice rada dobivam, pošiljam jih pa zelo slabo. Ko gredo ljudje na počitnice, se mi zdi, da imajo tudi pravico biti malo sami. In v bistvu sem zelo vesela, če dobim od ljudi razglednico hkrati pa vsem mojim prijateljem, ki res veliko potujejo, niti malo ne bi zamerila, če se na potovanju ne bi spomnili name, ker se mi zdi, da je to njihov trenutek. Lepo je razglednico dobiti, ampak tudi, če je ne bi, ne bi bila užaljena.'' Za razliko od Nine pa Polona ohranja tradicijo razglednic.
''Ne vem, ali je to zastarelo za mojega sina. Mislim, da je to že neke vrste retro gesta, ki bo pomoje postala že zanimiva tudi za mojega sina. Prav zaradi tega, da bo zanimiva, se bo verjetno spet ohranjala ta duša teh razglednic naprej. Tega ne smemo zapustiti, ker pisana beseda črno na belem, oblika črk in tisti trenutek, ko se usedeš, da napišeš razglednico, je popolnoma nekaj drugega. Ohranjam tradicijo s tistimi prijatelji, ki jih imam zapisane, da jim pošljem, to tudi vedno naredim in mislim, da bom to delala do smrti.''
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.