Svetlana Makarovič: Zame je Slovenija kot država navadno skrpucalo!

Svetlana Makarovič, ki bo 1. januarja dopolnila častitljivih 75 let, je vsestranska umetnica, pesnica in pisateljica, igralka, pevka in ilustratorka, ki se je rodila v Mariboru. Njen oče Abdon je bil liberalnih nazorov, mama Otilija pa je njeno otroštvo, kot je že večkrat povedala, zaznamovala s "klerikalno katoliško vzgojo".

Za Makarovičevo je znano, da je dvakrat odločno zavrnila vstop v partijo, zaradi česar ji je bilo delovanje precej oteženo, prav tako pa ni dobila stalnega angažmaja v gledališču. Preživljala se je kot pevka in šansonjerka, sicer pa je avtorica izjemno bogatega knjižnega opusa, saj je napisala več kot 300 del, pesniških zbirk za odrasle, pravljic in del za otroke.

Znana je tudi po tem, da je na začetku novega tisočletja ob vsesplošnem negodovanju slovenske javnosti izstopila iz Katoliške cerkve in odločno zavrnila Prešernovo nagrado, iz jeze pa je vrnila tudi najvišje državno odlikovanje – častni znak svobode. Javnost je razburjala tudi z izjavami o kadilcih, o čemer je napisala satirično delo Prekleti kadilci, ki poleg Sapramiške ostaja njeno najbolje prodajano in prevajano delo.

Danes ne najde lepih besed za slovensko državo, saj je po njenih besedah "navadno skrpucalo", četudi ji je država pred kakšnimi petnajstimi leti podelila izredno pokojnino, ki pa si jo je, kot pravi, "več kot zaslužila z izjemnim opusom, ki so ga začinile solze in gorje".

Svetlana je pred leti doživela možgansko kap, solidno okrevala, še vedno pa je bistrega in iskrenega duha. "Samo na eno oko slabo vidim in na eno uho slabo slišim, a bom v kratkem dobila slušni aparat," nam je zaupala. Njena neuklonljiva drža in klen duh še vedno zevata iz globine njene duše, misli ostajajo ostre, na štiri oči pa je prijetna in topla sogovornica.

Prisluhnite intervjuju, obiskali smo jo v Trnovem, v katerem je spregovorila o primorskih koreninah, materini vzgoji, slovenski ljudski dediščini, partizanstvu, povojnih pobojih, revščini, o zlaganosti božičnega časa, Jankoviću in Janši, sovražnem govoru, o tem, kako je preživela 60. in 70. leta, o pesniškem šodru, ženski in moški poeziji, o pravljicah, o otrocih, o zlobi, o življenju brez bližnjic, o življenju po kapi, o izredni pokojnini, o navdihu, o slovenstvu, o nasprotnikih kadilcev, o spravi, o pesniški kritiki, o hrepenenju, o zarečenem kruhu, o svetu, ki drvi v suženjstvo, o sodelovanju z Zlatkom Kaučičem, o spominih na Staneta Severja, o njej ljubem zimskem času in še o čem ...