Gledališki in filmski igralec Aleksander Valič je po naših preverjenih podatkih umrl danes ponoči. Gledalci ga poznajo predvsem kot žlahtnega komika in ljudskega igralca, ki je črpal neposredno iz globin čustvenega doživljanja vsakdanjega človeka. Njegova odlika so bile tragikomične in karakterne vloge.
Valič se je rodil leta 1919 v Gorici na slovenskem ozemlju, ki je pripadlo Italiji, prve igralske izkušnje pa pridobival kot partizan v Frontnem gledališču 7. korpusa. Po osvoboditvi je sodeloval v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je dobil prvo pomembnejšo vlogo in sicer vlogo izdajalskega Ferleža v Borovih Raztrgancih.
Svojo igralsko pot je leta 1947 nadaljeval v ljubljanski Drami, kjer je bil redno angažiran do leta 1974. Leta 1967 je prejel nagrado Prešernovega sklada – za vlogo Rameaujevega nečaka v odrski priredbi Diderotovega dela. Leta 1972 je sledila Borštnikova nagrada za igro – za vlogo Geronta (Moliere, Scapinove zvijače). "Spoznali smo tistega Valiča, ki ga iz povojnega pol stoletja ljubljanske Drame ne moremo odmisliti. Vsakič, ko se je pojavil na odru, je predstava zaživela. Ne samo zaradi njegove izrazite odrske prezence, predvsem zato, ker so gledalci pričakovali vsakič drugačno osvetlitev neke pristne človeške lastnosti in se pripravili na smeh," pa je leta 2008, ko je prejel Borštnikov prstan, zapisala žirija.
Valič je med različnimi generacijami prepoznaven tudi po svojih filmskih vlogah. Nastopil je v 15 slovenskih filmih, med drugim v prvem slovenskem zvočnem celovečercu Na svoji zemlji Franceta Štiglica ter v filmih Tistega lepega dne, Dolina miru in Ne joči, Peter istega režiserja.
Poleg spominov na prva leta tržaškega gledališča je o gledališkem življenju napisal še knjigo Frontniki (1980). Ob svojem 95. življenjskem jubileju je za STA povedal, da se izredno rad spominja časov, ko je bila pomembna lepa slovenska beseda, in poudaril svoja opažanja, da v gledališču izgovorjava ni tako izpiljena, kot je bila nekoč.
Na njegovo smrt sta se odzvala tudi igralec Jurij Souček in režiser Aleš Jan.
"Sandi je bil velik igralec manjših vlog, ki jih je znal imenitno karakterizirati," je dejal njegov stanovski kolega Jurij Souček. Da je bil velik igralec in velik človek, je prepričan tudi režiser Aleš Jan. Opomnil je še na njegov prispevek k zgodovinopisju.
Po Součkovem mnenju je bil Valič "sijajen fant in dober tovariš". Nanj se bo, kot je povedal za STA, spomnil vedno, ko bo kakšno gledališče imelo na sporedu Tri sestre Čehova, ko je igral Fraponta.
"Takrat tri sestre na koncu jokajo, govorijo, gremo v Moskvo, in to naj bi bil konec. Pa še ni bil konec. Na koncu, ko sestre še sedijo in misliš, zastor bo padel, pride Aleksander Valič s svojim znamenitim drsajočim korakom, svečnikom v roki in puh - upihne svečnik. Fenomenalno, takrat je bil pa konec predstave," je povedal Souček.
Jan je z Valičem sodeloval na več področjih, prvič pa sta se srečala pri predstavi Konec hrepenenja Jožeta Javorška v ljubljanski Drami leta 1971. "Takrat mi je dal misliti v ustvarjalnem smislu o tem, da je gledališče ne samo prikazovanje, ampak tudi prenašanje neke določene ideje," se je za STA spomnil režiser, ki je z Valičem sodeloval tudi pri predstavi Toneta Čufarja Ščurki v mariborski Drami.
V radijskem mediju, v katerem sta prav tako veliko sodelovala, je Valič po Janovih besedah s svojim specifičnim glasom in specifičnim pristopom oblikoval ogromno število radijskih vlog, raznih likov, od likov za najmlajše do likov za odrasle. Nekatere igre, ki jih je posnel, so bile tudi mednarodno priznane in nagrajene.
Na področju zgodovinopisja pa je opozoril na njegovo knjigo Frontniki, v kateri je opisal zgodovino slovenskega NOB in kulturnega dela Frontnega gledališča, katerega član je bil. Na podlagi teh njegovih dokumentov in njegovega pričevanja so takrat na Radiu Slovenija pripravili cikel oddaj pod imenom Frontno gledališče.
"Zanimivo pri vsem je bilo, da kadarkoli sva se srečala in kadarkoli sva sodelovala tako na poklicnem kot zasebnem področju, je bil vedno nasmejan, dobre volje, nikdar mu ni bilo odveč ponoviti ali študirati. Vedno je z veseljem in entuziazmom zagovarjal tisto, v kar je bil prepričan. Prepričan pa je bil, da je slovenska beseda oziroma slovenska umetnosti in, če hočete, tudi slovenski jezik eden od osnovnih temeljev našega naroda, za katerega se je v vsem svojem življenju, od mladosti do smrti, vojaško boril," je še poudaril Jan.
KOMENTARJI (46)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.