2006 let greha

Cerkvene institucija pri izgradnji božjega kraljestva na zemlji Satanove pomoči niso nikoli kaj prida potrebovale. Njihovi predstavniki so se oprli na lastni oglaševalski potencial. Kateri cerkveni trik je najbolj vžgal? Tisti, s katerim je vernike prepričala, da greh obstaja. Greh je s svojo neoprijemljivostjo precej priročen za netenje nelagodja v zavesti posameznika. Ker nima oblike, barve, vonja in okusa, glasnikom vere ni bilo treba naprezati domišljije z ustreznimi približki. Prijel se je na vsako podlago in pristojal vsem oblikam izražanja individualnosti. Lahko so ga poljubno razglašali in po potrebi odvzemali. Dalo se ga je kupovati in prodajati. Dalo se ga je uzakoniti in institucionalizirati. Še več, neuki živelj se je dalo celo prepričati, da se greha ne more znebiti. Da smo rojeni z njim in on z nami. Da je takorekoč izviren. »Posledica izvirnega greha je, da je človeška narava oslabljena v svojih močeh, podvržena nevednosti, trpljenju in gospostvu smrti in pa nagnjena h grehu,« beremo v Katekizmu Katoliške cerkve. »Satan ali hudič in drugi demoni so angeli, ki so zavrženi zaradi tega, ker so svobodno odklonili služenje Bogu in božji načrt. Njihova izbira proti Bogu je dokončna. Svojemu uporu zoper Boga skušajo pridružiti človeka.«

Na Tridentinskem koncilu, ki je na polovici 16. stoletja utrdil verske resnice Katoliške cerkve v nasprotju s protestantskim naukom ter izpostavil papežev primat, so potrdili, da »izvirni greh hkrati s človeško naravo prehaja ne po posnemanju, ampak po razmnoževanju in je vsakomur lasten.« S tem je Katoliška cerkev še dodatno osmislila svoje poslanstvo. Ne Bog ne njegov sin, ki naj bi umrl za naše grehe, o grehu, kot ga tolmači Cerkev, nista govorila, prav tako nista delala lestvice velikih, malih, smrtnih, naglavnih in izvirnih grehov, kaj šele da bi narekovala njihove definicije.

Greh je sila uporabna in poljubno prožna domislica cerkvene institucije, ki o tem izumu nikoli ni varčevala besed. Več ko govoriš o neki stvari, še posebej s pozicije moči in avtoritete, večja je verjetnost, da se nam bo vtisnila v zavest. Kaj je pravzaprav greh? In zakaj v medijskem prostoru najbolj odmeva ekscesno vedenje znotraj Katoliške cerkve? Iz dveh razlogov: prvič, moralna ustanova, ki se z mešanico arogance in agresivnosti razglaša za vzorno, brezmadežno in enega od stebrov družbe, na ta način dokaže, da v resnici pod kožo ni nič manj krvava od nas, navadnih smrtnikov. In drugič, gre za neovrgljive dokaze, da je resničnost človeškega močnejša od nerealnih dogem.

Zoper čistost se lahko pregrešimo na več načinov, denimo tako, da postanemo nečisti, nečisti pa postanemo takoj, ko se prepustimo neurejeni želji po spolni nasladi ali pa spolno naslado konzumiramo ločeno od namenov roditve in združitve. Naprej se pot vije strmo navzdol, naši nedolžnosti pa grozijo še masturbacija, nečistovanje, pornografija, prostitucija in posilstvo. Ni odveč poudariti, da po teži zavrženosti prednjači pornografija, ki je po katoliški doktrini očitno večji greh kot posilstvo. Posilstvo je pač zlo dejanje, ki krši pravičnost in ljubezen, pri pornografiji pa je eksplicitno navedeno, da gre za velik greh, zato se edino tu nagovarja civilne oblasti, da so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov. Kaj to, da posiljevalec žrtvi za zmeraj uniči življenje, ji bo že Cerkev zakrpala dušo, pomembno je, da se vas ne dotakne »slepilo nekega izumetničenega sveta, ki pači naravo zakonskega dejanja«. Med dejanja, ki so po notranje neurejena, spada tudi homoseksualnost, ki da nasprotuje naravni postavi. Gre pač za početje, ki spolno dejanje zapira darovanju življenja. »Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati."

Zaključimo tole razmišljanje z besedami Burtona M. Lesterja, profesorja filozofije na Univerzi Pace v New Yorku: »Dejstvo, da obsojamo ljudi, ki uporabljajo svoje spolne organe v lastno zadovoljstvo ali zadovoljstvo drugih, razkriva precej o predsodkih in nerazumnih tabujih v naši družbi. Domneve, da ima vsak organ samo eno 'pravo' funkcijo, ni mogoče upravičiti. Določanje take 'prave' ali 'naravne' rabe je glede na dejstvo, da obstajajo še mnoge druge, povsem samovoljno in brez podlage v znanstvenih dognanjih.«