Blondinke, naše največje bogastvo

Moškim so všeč plavolase seks bombe in ženske si želijo, da bi jim bile podobne. Ne gre za stereotipe, gre za znanstveno utemeljeno resnico, razlagata evolucijska psihologa Allan S. Miller in Satoshi Kanazawa, avtorja knjige Why Beautiful People Have More Daughters (Zakaj imajo lepi ljudje več hčera).

V človeški naravi, ki jo poleg individualnih spoznanj in vplivov okolja pomembno oblikujejo tudi izkušnje naših prednikov izpred milijonov let, ni ničesar politično korektnega, smatrata Miller in Kanazawa. Skratka, ženska želja izgledati kot Barbika (mladosten videz, ozek pas, velike prsi, dolgi svetli lasje in modre oči) je neposredna in razumljiva reakcija na moško željo po parjenju z ženskami takšnega videza.

To ni diktat kozmetičnih multinacionalk, marveč evolucijska logika. Moškim je prirojeno, da se odzivajo na mlade ženske, ker so mlajše ženske načelno bolj zdrave od starejših. Eden od zunanjih znakov zdravja so tudi sijoči lasje. In če so pri tem še dolgi, to moškemu signalizira, da je njihova imetnica že dolgo zdrava in primerna za parjenje.

Drugi signal je razmerje med ožino pasu in širino bokov. Izrazitejše kot je takšno razmerje, bolj hormonska in potemtakem plodna naj bi bila ženska, ki se z njim ponaša. Z evolucijsko logiko je moč pojasniti tudi pogosto moško obsesijo s prsatimi ženskami, razlaga harvardski antropolog Frank Marlowe. Večje dojke so namreč tudi težje in starejša kot je ženska, bolj se povesijo.

Dolgih svetlih las za razliko od dojk, pasu in bokov ni bilo potrebno prekrivati z obleko, ki je sprva pač služila izključno zaščiti telesa pred mrazom. Zato ni naključje, trdijo evolucijski psihologi, da je koncentracija blondink največja prav v severnih deželah, od Anglije, Škotske, Nemčije in Nizozemske do skandinavskih in baltskih držav pa vse do severne Rusije. Evolucija je sama poskrbela, da so moški vedeli oziroma videli, pod katerim krznom se skriva za prokreacijo najprimernejša ženska.

Na tej točki se znanstvenim teorijam priklopijo še teorije zarote, ki učijo, da niso naivne blondinke, marveč tisti, ki ne verjamejo, da si vice o blondinkah izmišljajo prav blondinke. Šlo naj bi za njihovo premišljeno multimedijsko kampanjo, s katero naj bi nas utrdile v veri, da so blondinke neumne, hkrati pa naj bi pod to stigmo nemoteno delovale v svoj prid in dosegale maksimalne cilje z minimumom vloženega dela in sredstev.

Blondinke v resnici sploh niso neumne, le ves svet jim je uspelo prepričati, da so take. Blond lasje so postali znamenje praznoglavosti. Zato blondinke načelno ne potrebujejo odvečnih besed. Izražajo se s svojo pojavo, govorijo z barvo svojih las. Na drugi strani je ponavadi moški, ki si pod vplivom medijev reče, ah, ta je blondinka, neumna kot noč, z njo bo lahko. Blondinka je s tem že na pol poti do zmage.

Za blondinke se pregovorno ne pričakuje, da bi karkoli znale ali vedele, zato se jim na vseh področjih prizanaša in vsak njihov uspeh predstavlja presenečenje epskih razsežnosti. S to strategijo blondinke prihajajo do sanjskih porok in zavidljivih karier. Z eno besedo, blondinke so naše največje bogastvo.