Vsesplošni dolgčas na naših filmskih platnih trenutno razbija simpatično odštekana zgodba o študentki Dawn, ki se na vse kriplje trudi zatreti svoje telesno poželenje, pri čemer ji pomaga tudi članstvo v lokalni deviški skupini. Njeno telo se ji zdi popolnoma tuje, med raziskovanjem intimnih predelov pa ugotovi še anatomsko posebnost: njena vagina zna v pravem trenutku pokazati zobe. In to dobesedno. Kaj sledi, si lahko predstavljate. Naj vam zaupamo, da je bolj komično kot grozno.
Zabavna srhljivka Vaginalni zobje se na svoj žanrski način upira popularni kulturi, ki je skozi zgodovino pela hvalnice falosu, preučevala njegovo simboliko in poveličevala njegovo moč, pri zunanjem aspektu ženske seksualnosti pa je največkrat popolnoma odpovedala ali z njim nahitro opravila z redukcijo na kraljico lukenj v angleškem ter božansko odprtino v francoskem okolju. Ta zadržanost pri opisovanju vagine je posledica pradavnega moškega strahu pred ženskim spolom. Ob prvem soočenju je naše prednike vagina najprej asociirala na nezaceljeno rano. Psihoanalitiki so pozneje ugotovili, da kastracijsko, ki jo je zaradi krvavenja v rednih intervalih povezoval z nadnaravnimi silami. Potem se je moški zavedel še dejstva, da ga vagina sprejme vase, ko je na višku moči ter ga izpljune takoj ko uplahne, in panika je bila popolna. Do mita o vagini dentati, ki je sposobna ugrizniti in pohabiti, ni bilo več daleč, od tam do stigmatizacije ženske kot zaničevanega, zlohotnega bitja pa je bil itak le korak. Obraten primer so moški, ki za ta primarni strah niso dovzetni ali pa ga zmorejo v predpubertetnem obdobju preseči. Slednji pač sprejemajo ženske genitalije kot nekaj posebej privlačnega in ultimativno razburljivega. Privlačnosti svoje intimne anatomije so se ženske začele množično zavedati dokaj pozno, šele konec 17. stoletja, ko so se ji začele tudi občutno bolj posvečati. Z razčesavanjem, redčenjem in negovanjem sramnih dlak so se sprva ukvarjale le kurtizane in plemkinje, britje venerinega grička pa je bilo med damami, ki so poudarjale svojo spolno privlačnost, v Evropi razširjeno od druge polovice 19. stoletja.
No, upodabljajočim umetnostim se za razliko od literature simbolika vulve nikoli ni zdela posebej intrigantna tema, kar seveda priča o konzervativnosti tradicionalnih vizualnih umetnosti. Popularna seksologija, ki se je razmahnila po udarnem valu seksualne revolucije, kiparstvu in slikarstvu zadnjih stoletij, pripisuje celo falsificiranje ženske anatomije v smislu prilizovanja politični korektnosti ter malomeščanski mentaliteti. Prav ta zakon molka, kot ga imenuje francoska Nova enciklopedija seksualnosti iz leta 1962, naj bi ogromno prispeval k odsotnosti resnega preučevanja morfologije ženskih spolovil, ki se razlikujejo glede na lego, geometrično konfiguracijo, pigmentacijo, dimenzije nožnične odprtine, relief venerinega griča ter relief velikih sramnih ustnic in se spreminjajo v skladu s štirimi evolucijskimi obdobji: predpubertetnim, pubertetnim, postkoitalnim in menopavzalnim. "Fizionomija vulve po pestrosti spominja na fizionomijo obraza; niso redki primeri, ko se za neizrazitim obrazom skriva izrazito elegantna in harmonična vulva," sklene Enciklopedija.
KOMENTARJI (31)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.