Moški striptiz na pohodu

Šest tehnoloških viškov se odloči, da bodo čakali na zavodu za zaposlovanje, ampak se bodo po vzoru slačifantov iz skupine Chippendales vrgli v šovbiznis, točneje v moški striptiz. Ne glede na to, da so čisto nasprotje tega poklica. Toda če punce plačujejo, da gledajo tiste naoljene pomehkužence fante, bodo zagotovo prišle gledat tudi striptiz klenih dedcev. Tako gre zgodba filma The Full Monty ali po naše Do nazga, ki je leta 1997 moški striptiz povzdignil na raven globalne uspešnice in oplazil tudi Slovenijo.

Kmalu se je Slovencem zgodilo isto kot šestim brezposelnim jeklarjem iz Sheffielda v prej omenjenem filmu. V deželo je privršala mednarodna plesno erotična zasedba postavnih, razgaljenih mladcev s skupnim imenom Chippendales, ki je razprodala Halo Tivoli in tisoče pripadnic lepšega spola pahnila v ekstazo. Mnogi naši fantje so to razumeli kot odkrit namig, da se zanimanje za gola in prepotena moška telesa lahko enakopravno kosa s seksapilom razgaljenih žensk. Tisti najbolj podjetni so takoj pristopili k stvari in začeli praktično raziskovati potenciale nezapolnjene tržne niše.

Načelno velja, da Chippendales in njhovi podobniki niso toliko ženski vlažni sen, kot prav utelešenje moške fantazme o popolnem moškem. Chippendales razgaljajo to, kako si moški predstavljajo podobo idealnega moškega, pred katerim sleherna ženska pade na kolena. Po mnenju enega od slovenskih slačifantov gre popularnost moškega striptiza med drugim pripisati zmotnemu mišljenju, ki ženski striptiz avtomatično povezuje s prostitucijo, saj se po zgrešenem prepričanju vsaka ženska, ki se v javnosti slači, tudi prostituira. Moški so seveda drugačni, oni se ne kurbajo, ker jim tega menda ni treba. Zato je primerneje poročati o slačifantih kot o slačipuncah. Nočnih lokalov, kjer bi umetniški program vsakodnevno izvajalo pet, šest fantov, v Sloveniji zaenkrat še ni, takih z razgaljenimi artistkami pa kar mrgoli. O moškem striptizu se morda zadnje čase res več piše, po ženskem striptizu pa je večje povpraševanje. Uspešna striptizeta ima samo v petek in soboto po osem nastopov, s tem da ni vikenda, ko ne bi plesala vsaj šestkrat. Težko pa boste srečali slačifanta, ki bi imel toliko nastopov.

Tarife slovenskih slačifantov so zelo raztegljive in odvisne od vsakega izvajalca posebej, običajno pa nastop z dvema izhodoma, se pravi dvakrat po petnajst minut programa, stane med 20.000 in 25.000 SIT plus potni stroški. Kar v grobem znese dobrega tisočaka na osebo, glede na to, da se po izkušnjah slovenskih slačifantov na dekliščinah v povprečju zbere okoli dvajset punc. Cene se po dogovoru prilagajajo, odvisno od števila izhodov, trajanja programa in množičnosti udeležbe. Slovenski slačifantje pravijo, da si lahko briljanten plesalec in imaš odličen šov, toda če tvoja fizična podoba ne ugaja dekletom, se boš trudil zaman. Poleg tega je treba na odru poznati mero. Ne smeš biti vsiljiv. Če se ženska ne pusti zanimirati, ne smeš vztrajati. Natančno je treba oceniti publiko in prilagajati nastop njenim željam in vzdušju.

Ali lahko vsak mladenič postane slačifant? Daleč od tega, odgovarjajo striptiza vajeni fantje. "Kot prvo moraš znati plesati in izgledati kolikor toliko privlačno. Pri ženski publiki najbolj vžge prav ples in stopnjevanje napetosti, način, kako odmetavaš obleko s sebe in kako dolgo jih dražiš. Šol, v katerih bi se tega naučil, ni. Nekdo te mora uvesti in predstaviti javnosti. Potem moraš premagati tremo, ki jo je iz nastopa v nastop manj. Izpopolnjuješ se lahko samo s prakso. S striptizom tudi ne moreš dočakati penzije. Gre za dodaten zaslužek poleg redne službe, za hobi, ki združuje prijetno s koristnim. O tem, kako dolgo boš na sceni, itak odločajo ženske. Dokler si jim všeč, dokler jih s telesom in nastopom animiraš, do takrat imaš možnosti. Potem te pozabijo. Ponikneš hitreje, kot si se pojavil."