Poletna noč ima svojo moč

Čeprav marsikdo meni drugače, prostitucija ni problem samo v Sloveniji, marveč po vsem zahodnem svetu in še posebej v zahodni Evropi, kjer je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi skokovitega širjenja tega pojava konzervativni sloj prebivalstva zajela panika do te mere, da je začel odkrito obtoževati nekdanje države članice vzhodnega bloka, predvsem Rusijo, Ukrajino, Madžarsko in Češko, da predstavljajo leglo prostitucije, pri tem pa so najbolj glasni aktivisti pozabili pomisliti, da prodajalke ljubezni prihajajo v zahodne države zato, ker je tam povpraševanje po tovrstnih storitvah dosti večje kot doma. Kakor tudi kupna moč.

Prostitucija že od nekdaj, tako kot vsaka tradicionalna obrt, samodejno funkcionira po principu ponudbe in povpraševanja, pri tem pa je dobro vedeti, da prostitucija lahko obstaja tudi kot svobodna odločitev, ki zaradi spleta določenih okoliščin postane način življenja, ne zgolj kot prisila, torej nekaj, v kar je prostituirana oseba zaradi groženj, izsiljevanj ali ekonomskih razlogov vpletena proti svoji volji. Med tema dvema oblikama prostitucije pa je tudi v Sloveniji težko potegniti ločnico. Ker je prostitucijo težko definirati v pravem pomenu te besede, prodajanje telesa nikjer v razvitem svetu (razen v določenih zveznih državah ZDA) samo po sebi ni kaznivo, po drugi strani pa boste v taistem demokratičnem svetu lahko na prste ene roke prešteli države, kjer je prostitucija popolnoma in brez zadržkov legalizirana.

Uradnih podatkov, koliko prostitutk je v Sloveniji in kako intenzivna je najstarejša obrt pod Alpami, kakopak ne boste dobili nikjer. Ne zato, ker bi jih skrivali, marveč zato, ker jih preprosto ni. Po navedbah dobro obveščenih virov ter na podlagi neuradnih podatkov, zaupnih pogovorov in govoric v Sloveniji trenutno redno ali občasno deluje blizu tri tisoč prostitutk - za primerjavo, pol toliko naj bi jih bilo na voljo samo v Zagrebu -, od tega več kot šeststo iz vzhodnih delov Evrope ter iz preostalih delov bivše Jugoslavije in nekdanje Sovjetske zveze.

Slovenska dekleta in žene, ki se ukvarjajo z najstarejšo obrtjo, počnejo to bodisi na tujem, največkrat v Italiji in Avstriji, če pa že operirajo na domačem terenu, poteka to zelo diskretno in prej spominja na popoldansko obrt kot pa na prostitucijo, saj se taka oseba, ki je ponavadi samska, emocionalno neodvisna in brez otrok, prostituira zgolj občasno ter izključno z namenom izboljšanja osebnega standarda, deluje v lastni režiji, stranke pa izbira po lastnih preferencah in praviloma med tujci, ki se v Sloveniji zadržujejo začasno.

Samostojne seksualne delavke se v prestolnici zbirajo v nočnih klubih, boljših diskotekah in restavracijah, ponavadi ne dajejo oglasov in nimajo ne stalnih strank ne zvodnikov. V akcijo gredo po potrebi, trikrat, štirikrat na mesec, so materialno preskrbljene, povečini s srednjo ali višjo izobrazbo, strank nikoli ne zadovoljujejo v lastnih stanovanjih, temveč v hotelih, ki grejo kakopak na račun potrebnega kavalirja. Za razliko od svojih kolegic, ki storitve računajo na uro, je te prostitutke mogoče najeti tudi za celo noč, kot spremstvo, kar stane od 1.000 do 1.500 evrov plus stroški. Cena oralnega in analnega seksa ne vključuje. Izven Ljubljane in Maribora tako imenovane luksuzne prostitutke najdete v Portorožu in sploh v slovenskem Primorju, kjer naj bi okoli sto profesionalk tvorilo dobro organizirano in za radovedneže z delavsko plačo nepropustno mrežo pod okriljem lokalnih botrov. Standardna tarifa je okoli 150 evrov. Posvečeni pravijo, da gre za po higienski in zdravstveni plati zelo zanesljiva dekleta. Mesečno naj bi zaslužila do 6.000 evrov čistega in neobdavčenega denarja, njihovi agenti, s katerimi si promet delijo, pa še enkrat več. Odšteti je treba le stroške za najem apartmajev, promocijo in reprezentanco, dekleta sama, ki znajo pravilno izbranega gosta na dan olajšati tudi za 2.000 evrov in več, pa morajo skrbeti za brezhibno garderobo, kozmetiko in zdravstveno stanje. Turizma si brez te veje storitev tudi v Sloveniji ni več moč predstavljati.